Druga polovica 19. stoletja je bilo obdobje vstopanja žensk v javno življenje in odpiranja »ženskega vprašanja«, ki je nato v novem stoletju preraslo v pravo žensko gibanje za enakopravnost. Začel se je boj, ki se bije še danes, boj, ki je prinesel dan žena.
Slovenska zgodovina kot zgodovina nasploh je v večinski meri zgodovina moških. Čeprav je preteklost večkrat pomembno zaznamovala ženska roka, v zgodovinopisju ženske dolgo niso dobile pravega mesta. Še v 19. stoletju so v javnosti bolj kot polnopravne članice družbenega življenja, nastopale kot literarne junakinje. Spomin nanje se je ohranjal predvsem v ustnem izročilu, slovstveni tradiciji in književni ustvarjalnosti.
Do večjih sprememb je začelo prihajati nekako v drugi polovici 19. stoletja, čeprav je obče veljavni ideal ženski še naprej prvenstveno namenjal vlogo gospodinje, dobre žene in matere. Vendar pa je bila njihova vloga v ožjem družinskem krogu, vpliv na moža in vzgojo otrok precej večja kot so to bila pripravljena priznati nenapisana pravila, publicistika in ne nazadnje sami možje. Še posebej je to veljalo za razvijajoči se meščanski sloj, za katerega naj bi veljalo, da bližje elitnemu vrhu je moški, bolj je v svoji družin le »finančni minister«, medtem ko je o ostalih stvareh odločala žena.
Nekateri so se ob tem obregnili, češ da to negativno vpliva na slovensko narodno gibanje, saj naj bi bile meščanske dame manj narodno goreče, to pa prenašale na otroke. Glede na to, da je v naslednjih desetletjih slovensko gibanje dobilo številne močne narodnozavedne osebnosti, ki naj bi jih vzgajale te »narodno mlačne« matere, očitek ne drži prav veliko vode.
Pomen žensk za slovensko narodno gibanje
Slovenski narodni voditelji so se že v revolucionarnem obdobju leta 1848 zavedali pomena vključevanja žensk v narodno gibanje in spodbujali njihovo sodelovanje pri društvenem življenju, narodnih veselicah in drugih aktivnosti. Medtem ko so dejavnosti v petdesetih letih začasno omejili neoabsolutistični ukrepi, je pospešeno delo spet nastopilo z demokratizacijo javnega življenja v začetku šestdesetih let.
To je sprožilo nastanek številnih društev, v katere so se vključevale tudi ženske, toda vrata do političnih društev so jim ostajala zaprta. Ženske med drugim za kratek čas srečamo že v začetku sedemdesetih v Sokolu, telovadnemu gibanju, ki je stalo na čelu narodnih bojev. Ko so njihovi nasprotniki, nemški turnarji, le nekaj let prej izvedli provokativen shod na Janče in v Vevče, kjer so jih domačini pospremili s pestmi, ob tem pa se spopadli še z orožniki, je zaradi tega pred sodišče moralo stopiti tudi nekaj žensk.
Vstop v javno življenje
Vstop dam in gospodičen v javno življenje sicer še ni spremenilo njihovega družbenega položaja ali povečalo enakopravnost, je pa pomenil pomemben korak iz sence anonimnega zasebnega kroga. Z aktivnim sodelovanjem so se jim odprle nove poti na dotlej tipična moška področja, spreminjal pa se je tudi odnos do njih.
Pojavljati so se začeli klici po samostojnejši ženski, ki se lahko izobražuje in dela, čeprav je še kar nekaj časa v ospredju ostajala njihova materinska in gospodinjska vloga. »Žensko vprašanje« je ob narodni dobilo še socialno razsežnost, v razpravo o njem pa so se vključile tudi ženske. Pri tem je vidno vlogo odigrala pesnica Pavlina Pajkova, ki je menila, da pri narodih, pri katerih je ženska izključena iz društvenega življenja, ni napredka, še več, ti so obsojeni k »sužnosti in poginu«. Pajkova si je že za časa življenja pridobila sloves ene prvih slovenskih bork za žensko emancipacijo.
Leta 1906 doktorira prva Slovenka
Nove razmere so ustvarile lepo število slovenskih pesnic, pisateljic, slikark in drugih umetnic, leta 1906 pa je iz filozofije na graški univerzi doktorirala tudi prva Slovenka Marija Urbas. Povečevalo se je število zaposlenih žensk, čeprav so ta odpadla večinoma na poklice, za katere ni bilo potrebnih posebnih šol in znanj, zaradi česar je bil zaslužek delavk majhen. Te so sicer tudi v primerljivih poklicih zaslužile manj od moških sodelavcev.
Zadnje desetletje 19. stoletja je prineslo pomembne premike v ženskem vprašanju. Zagovornikov ženske enakopravnosti je bilo vse več, njihove zahteve pa so postale vse glasnejše. To se je udejanjilo z ustanovitvijo prvega ženskega časopisa Slovenka, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu, štiri leta kasneje pa mu je sledilo prvo slovensko žensko društvo, ki je postalo osrednja slovenska ženska organizacija.
Ženske prevzamejo boj za enakopravnost
V njem je glavno vlogo odigrala Franja Tavčar, žena znanega liberalnega politika Ivana Tavčarja, ki je med drugim vodila tudi Žensko telovadno društvo. To se je istega leta (1901) po štirih letih delovanja osamosvojilo od matičnega Ljubljanskega Sokola, ženska telovadba pa se je nato uspešno širila tudi po drugih sokolskih društvih. Zanimivo je nekaj let kasneje žensko telovadbo izjemoma gojila tudi katoliška telesnovzgojna organizacija Orel, kljub temu, da je katoliški tabor pri ženskem vprašanju vztrajal pri bolj konservativnem pogledu.
Z njimi se večkrat »spopadel« krog zbran okoli književne revije Vesna, ki sicer v razpravo ni prinašal nekih bistvenih novosti. Bolj odločnejši je bil pri tem list Slovanski svet, v katerem so sodelovale najvidnejše predstavnice slovenskih izobraženk. Novi nazori pa so se uveljavljali razmeroma počasi, pomisleke je občasno izražal celo liberalni tisk, ki je opozarjal tudi na strankarsko politizacijo »ženskega vprašanja«.
Z novim stoletjem je problematika vstopila v novo obdobje, boj za emancipacijo žensk je dokončno prešel v ženske roke, kar je vodilo v oblikovanje »pravega« ženskega gibanja. To se je sočasno pojavilo tudi drugod po svetu, še posebej »glasne« so bile »sufragetke« v ZDA in Angliji, kjer se je za dosego pravic pretakala tudi kri. Preko luže so leta 1908 potekale prve večje demonstracije, že 28. februarja naslednje leto pa so ženske praznovale svoj dan.
Prvi dan žena 19. marca 1911 neuspešen
Na stari celini so na pobudo nemške socialistične političarke Clare Josephine Zetkin praznik v nekaterih državah prvič praznovali 19. marca 1911. Med njimi je bila tudi naša stara domovina. Medtem ko so socialni demokrati v kar nekaj mestih uspešno priredili shode za žensko volilno pravico, v Ljubljani ni bilo uspeha.
Osrednja kranjska dnevnika Slovenec in Slovenski narod sta poročala o načrtovanem shodu v Narodnem domu (danes Narodna galerija), ki ga je organizirala Jugoslovanska socialdemokratska stranka, a je nanj prišlo le kakih deset žensk. Te so se potem, ko so »izvedele, da soc. demokratje zanje niti toliko niso poskrbeli, da bi jim preskrbeli dostojen zborovalni prostor /…/ skujale in zbežale«.[1]
[1] Slovenec, 20. marec 1911, str. 3, Etbina Kristana Ljubljančanke – odklonile.
Viri in literatura:
- Slovenec, 20. marec 1911.
- Slovenski narod, 21. marec 1911.
- Vodopivec Peter, Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje. Zgodovina za vse, št. 2, 1994, str. 30-44.
- Stepišnik Drago, Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974.