Sedanji neposredni vojaški spopad med Iranom in ZDA ni nastal čez noč, ampak je rezultat skoraj stoletja zapletenih geopolitičnih prepletov. Od britansko-ameriškega državnega udara leta 1953 in islamske revolucije 1979 do propada jedrskega sporazuma ter zadnje stopnjevane vojne – spoznajte ključne zgodovinske prelomnice, ki razkrivajo, zakaj je ta bližnjevzhodni konflikt tako težko rešljiv.
Iran med drugo svetovno vojno
Ob začetku konflikta v Evropi leta 1939 je Iranu vladal Reza šah Pahlavi. V mednarodni politiki je uspešno balansiral med vsemi svetovnimi silami. V regiji je bila že desetletja dejavna Velika Britanija, po I. svetovni vojni je na severu nastala Sovjetska zveza, v igro pa je tedaj vstopila tudi Nemčija, ki je vzpostavila dobre odnose z Iranom. V državi so delali nemški inženirji, država je dobivala napredno nemško tehnologijo in Hitler je na Iran gledal kot na potencialnega zaveznika v boju proti Britaniji, s ciljem mogoče priti vse do Indije.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 so se razmere dramatično spremenile. Velika Britanija in Sovjetska zveza sta sklenile obrambni sporazum in avgusta 1941 napadli in okupirali Iran. Eden ključnih razlogov je bil vzpostaviti zanesljivo oskrbovalno pot za Sovjetsko zvezo, poleg tega pa zaščititi britanske naftne interese in omejiti nemški vpliv v državi.
Reza šah je bil prisiljen odstopiti in na čelo države je prišel njegov sin Mohamed Reza Pahlavi. Kot mlad voditelj se je uklonil pritisku in tekom vojne sodeloval z obema silama. Po koncu II. svetovne vojne pa so Iranci začeli spraševati, kdaj bosta Moskva in London odstranila svoje vojaške sile iz države.
Sovjetska zveza je začela umik leta 1946. Politične tvorbe s sovjetskim političnim sistemom v delih Irana, kjer so živeli Kurdi ter Azeri, so bile postopoma ukinjene. Britanci, po drugi strani tradicionalno prisotni v regiji, predvsem s svojim kapitalom, niso želeli zapustiti države. Na iransko vodstvo so pritiskali, to pa se je odločilo, da bo v novem obdobju zgodovine, hladni vojni, stopilo na stran Zahoda.
Britanska in ameriška podjetja so prevzeli pomemben del gospodarstva, predvsem nadzora nad izvozom nafte, šah pa je narodu obljubil blagostanje in napredek.
Tega pa ni bilo.
Nacionalizacija nafte in Mosadek
Zahodna podjetja so Iranu pustile manj kot 10 odstotkov prihodkov od prodaje nafte, krog okoli šaha se je bogatil in v državi se je formirala opozicija, t. i. Nacionalni front, na čelu katerega je bil karizmatični Mohamed Mosadek (Mohammad Mosaddegh). Nacionalni front je vztrajal pri kontroli države nad gospodarstvom, nacionalizaciji nafte ter omejitvi šahove moči in postopni transformaciji v ustavno monarhijo.
Iranski parlament je marca 1951 izglasoval nacionalizacijo naftnih bogastev, naslednji mesec pa je Mosadek postal predsednik vlade. Bolj kot šaha je razvoj situacije razjezil London, ki je uvedel ekonomske sankcije proti Iranu, prepovedal nakup njegove nafte, številni specialisti pa so zapustili državo.
Država, proti kateri je Zahod uvedel ekonomski embargo, torej ni imela kam izvažati nafte, kar je pripeljalo do gospodarske krize in prekinitve diplomatskih odnosov z Londonom. Mosadek se je kljub temu odločil vztrajati pri nacionalizaciji. Spor z Veliko Britanijo je postopoma postal tudi vprašanje odnosa med Iranom in ZDA.
Državni udar leta 1953
Mohamed Reza Pahlavi je avgusta 1953 ob podpori zahodnih obveščevalnih služb poskušal odstraniti Mosadeka. Prvi poskus državnega udara je propadel, šah pa je moral za kratek čas zapustiti državo, Mosadek se je za pomoč obrnil na Moskvo, kar je Zahod prepričalo, da je čas za bolj drastične ukrepe.
Ameriške in britanske obveščevalne službe so pripravile operacijo Ajax in avgusta 1953 izvedle drugi, uspešni državni udar. Podkupili so člane parlamenta, nekatere novinarje in druge vplivne posameznike, del prebivalstva se je pognal na ulice in general Zahedi je odstranil Mosadeka z oblasti.
Šah se je vrnil v državo. Mosadeka sicer niso poslali v zapor, je pa do konca življenja preživel v hišnem priporu. Gospodarstvo je bilo ponovno reorganizirano, Iran pa je postal eden glavnih zahodnih zaveznikov v regiji.
Kljub navidezni zmagi pa je Zahod tedaj naredil pomembno strateško napako. Puč je močno okrepil prepričanje številnih Irancev, da Zahodu ni mogoče zaupati in da na Iran gledajo kot na državo, ki jo lahko po potrebi politično obvladujejo. To je za številne predstavnike naroda s tako dolgo zgodovino bilo nesprejemljivo.
Protizahodno razpoloženje je v Iranu sicer obstajalo že prej, vendar je dogajanje leta 1953 postalo eden ključnih zgodovinskih temeljev poznejšega nezaupanja med Iranom in Zahodom.
Šah, modernizacija in opozicija
Z zahodno podporo in močno tajno policijo je šah postopoma vzpostavil avtoritarni režim, ki pa je navzven pogosto dajal precej drugačen obraz. Razkošne večerje, zabave, ženske v kopalkah, popivanje na ulicah – vsi ti prizori so bili na Zahodu pogosto opevani in opisovani kot podoba moderne in svobodne iranske družbe. Teheran so zato nekateri imenovali kar Pariz Bližnjega vzhoda. V Iranu je nastopil celo slavni pevec Frank Sinatra.
Američani so finančno in logistično podpirali iransko vojsko, leta 1957 pa je prišlo do ameriško-iranskega dogovora o razvoju jedrske energije, kar je bil začetek iranskega jedrskega programa.
A izven večjih mest so bile množice nezadovoljne z razvojem države. Modernizacija je prinašala velike spremembe, vendar so se ob njej povečevale tudi socialne razlike, politična represija in občutek, da država izgublja del svoje tradicionalne identitete.
Vodstvo opozicije je prevzel klerik Rukolah Homeini. Pridigal je, da država ni uspela kot Perzijski imperij, niti kot ustavna monarhija, tudi kratki eksperimenti s sovjetsko oblastjo niso uspeli, predvsem pa ne šahova diktatura, ki jo je podpiral Zahod. Odgovor naj bi bila islamska šiitska revolucija, kar je padlo na plodna tla pri številnih, tudi sekularnih krogih družbe, ki so bili nezadovoljni s šahovim režimom in družbenimi spremembami. Homeini je moral zaradi svojih aktivnosti zapustiti državo in se je nastanil v Parizu, od koder je vplival na dogajanje v državi in pošiljal sporočila v boju proti šahu.
Revolucija leta 1979
Januarja 1979 so se na francoskem prekomorskem ozemlju Gvadelup sestali zahodni voditelji: francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing, ameriški predsednik Jimmy Carter, zahodnonemški kancler Helmut Schmidt in britanski premier James Callaghan.
Na srečanju so razpravljali tudi o položaju v Iranu. Šahov režim je bil očitno pred propadom, Zahod pa je moral oceniti, kako se odzvati na hitro spreminjajoče se razmere. Kaj je bil razlog, da so se tako lahko odrekli šahu po toliko desetletjih, ni povsem jasno.
Ena od razlag je, da so menili, da Homeini zaradi svoje starosti ne bo mogel sam voditi revolucije in vzpostaviti stabilnega režima ter da bo prisiljen deliti oblast z drugimi skupinami, ki so nasprotovale šahu. Druga možnost je, da so zahodne države pričakovale, da bodo v Iranu dobile novega sodelavca oziroma vsaj režim, s katerim bi bilo mogoče sodelovati. Načrt se jim ni posrečil.
Homeini se je v državo vrnil 1. februarja 1979 in milijoni so ga navdušeno pričakali. Združeni islamisti, komunisti in socialisti ter civilna družba so se pognali na ulice in v nekaj tednih je bila monarhija ukinjena, aprila pa je bila razglašena Islamska republika. V nekaj mesecih je nova oblast utišala oziroma odstranila vse ostale politične sile, ki so prej nasprotovale šahu.
Kljub skepsi do novega režima je Zahod še vedno upal, da bo v Iranu dobil zaveznika v boju proti ateistični Sovjetski zvezi, ki jo je novi režim prav tako preziral.
Kriza talcev
Vse utvare, da se bo z novim vodstvom v Iranu dalo sodelovati, so se razblinile novembra 1979, ko je skupina islamističnih študentov zavzela ameriško veleposlaništvo v Teheranu in več deset diplomatov ter civilistov vzela za talce. Kriza je trajala 444 dni in je močno zaznamovala odnose med ZDA in Iranom. Del diplomatov je s pomočjo Kanadčanov uspel zapustiti državo, ostale pa so poskušali rešiti v operaciji Orlov krempelj, v kateri so sodelovali helikopterji in specialne enote. Načrt je popolnoma propadel, ZDA pa so bile na mednarodnem področju močno osramočene.
Jimmy Carter je novembra 1980 izgubil predsedniške volitve, na katerih je zmagal Ronald Reagan. Kriza talcev je pomembno prispevala k Carterjevemu političnemu porazu, čeprav zgodovinarji opozarjajo, da ni bila edini razlog za Reaganovo zmago. Pomembni so bili tudi gospodarska kriza, visoka inflacija in širše nezadovoljstvo s Carterjevim predsedovanjem. Zgodovinarji menijo, da v kolikor ne bi bilo krize z talci v veleposlaništvu, bi Carter lahko zmagal volitve, Reagan ne bi nikoli postal predsednik, in izhod hladne vojne ter vse po njenem koncu bi se lahko izteklo popolnoma drugače.
Iranski študenti so v zameno za izpustitev diplomatov zahtevali vrnitev šaha v domovino, da bi mu sodili. Toda le nekaj mesecev kasneje je Mohamed Reza Pahlavi umrl v Kairu. Talci so bili na koncu izpuščeni januarja 1981, na dan Reaganovega nastopa funkcije predsednika.
Medtem se je leta 1980 Iran zapletel tudi v vojno z Irakom. Sadam Husein, ki je želel preprečiti širjenje islamske, predvsem šiitske revolucije v regiji, je bil pomemben partner Zahoda. ZDA in druge zahodne države so Irak v različnih obdobjih podpirale, obenem pa so ZDA v okviru poznejše afere Iran-Contra tajno prodajale orožje tudi Iranu.
Iran je po revoluciji obenem podpiral različne afganistanske islamistične skupine v boju proti sovjetski vojski. To je bilo posebej izrazito pri šiitskih skupinah, ki so imele sedež ali podporne mreže v Iranu.
Konec hladne vojne in vzpon Irana
Leta 1988 se je končala iransko-iraška vojna, ki ni prinesla zmagovalca. Husein je od nekdanjega zahodnega partnerja postopoma postal njihov sovražnik, vlada v Teheranu pa je ostala na oblasti.
Kljub smrti Homeinija leta 1989, je umik sovjetskih enot iz Afganistana istega leta in konec socialistične vlade v Kabulu leta 1992 predstavljal regionalno zmago za Iran. Konec hladne vojne pa Iranu ni prinesel gospodarskega razvoja. Država, označena kot podpornica izvoza terorizma je ostala izolirana in se je skupaj z manjšim številom držav, kot sta Kuba in Severna Koreja, znašla na robu mednarodnega sistema.
V Teheranu je jedrski program dobival vse večji strateški pomen. Izkušnja iransko-iraške vojne, v kateri je Irak uporabljal kemično orožje, iranska osamljenost in obstoj jedrskega orožja pri regionalnih tekmecih so bili pomembni dejavniki pri nadaljevanju iranskega jedrskega programa. To je poleg drugih dejavnikov razjezilo regionalnega tekmeca Izrael, saj je v Izraelu obstajal močan strah pred možnostjo, da bi Iran razvil jedrsko orožje.
Iran je medtem po ameriški invaziji na Irak leta 2003 in odstranitvi Sadama Huseina z oblasti dobil novo priložnost za širitev svojega vpliva. Ustvaril se je t. i. šiitski polmesec, ki se je raztezal od Irana preko Iraka do Libanona, kjer deluje močno šiitsko gibanje Hezbolah, pa vse do Sirije, kjer je tedaj vladala alavitska družina Asad.
Iran je ob arabski pomladi (2010-2012) še povečal svoj vpliv. Podprl je Hutijce v Jemnu in šiitske skupine v Bahrajnu. Tam je upor s pomočjo savdijskih sil zatrl bahrajnski režim. Iran je tako postal ena od pomembnejših regionalnih sil, kar je Izrael še bolj vznemirilo.
Jedrski sporazum in Trumpov umik
ZDA so se zavedale možnosti regionalnega konflikta. Obamova administracija je ob sodelovanju Rusije, Kitajske in evropskih držav leta 2015 z Iranom sklenila jedrski sporazum JCPOA. Sporazum ni bil mirovni dogovor. Njegov namen je bil omejiti iranski jedrski program, povečati mednarodni nadzor nad njim in v zameno postopoma odpraviti oziroma omiliti jedrske sankcije. Iran je sprejel pomembne omejitve pri bogatenju urana in nadzor Mednarodne agencije za atomsko energijo.
Naslednja, Trumpova, administracija je leta 2018 od sporazuma odstopila in ponovno uvedla ameriške sankcije proti Iranu. V Iranu je ponovno prevladalo mnenje, da se Zahodu ne da zaupati.
Iran, Izrael in nova regionalna vojna
Z začetkom vojne v Ukrajini leta 2022, ki je oslabila Rusijo, so se v Izraelu odločili, da izkoristijo trenutne geopolitične razmere in poskušajo odstraniti iransko »grožnjo«.
Sprva so v seriji napadov močno oslabili šiitsko gibanje Hezbolah kot glavnega zaveznika Irana v Libanonu. Leta 2024 je prišlo do padca vlade Bašarja al Asada v Siriji. Asad je decembra 2024 pobegnil iz države, uporniške sile pa so prevzele Damask. S tem je Iran izgubil enega svojih najpomembnejših regionalnih zaveznikov.
Iran je tako izgubil pomemben del svoje regionalne mreže, z vrnitvijo Trumpa v Belo hišo pa je Izrael dobil še bolj zvestega zaveznika v ZDA kot prej. Junija 2025 so Izrael in Iran vstopili v neposreden vojaški spopad, ki je trajal dvanajst dni. V konflikt so se nato vključile tudi ZDA.
Po posredovanjih drugih sil je prišlo do prenehanja sovražnosti, Iran pa se je po obsežnih izgubah v letalstvu in proti-zračni obrambi začel pripravljati na nov spopad, saj je predvideval, da gre dejansko le za premirje.
Vojna leta 2026
Do novih sovražnosti je ponovno prišlo 28. februarja 2026. V ameriško-izraelskih napadih je bil ubit tudi vrhovni islamski voditelj Irana ajatola Ali Hamenej. ZDA in Izrael so pričakovali, da se bodo po državi začeli protesti, ki bodo strmoglavili Islamsko republiko ter morda zahtevali vrnitev Reze Pahlavija, najstarejšega sina nekdanjega šaha.
Do tega ni prišlo. Protesti so bili omejeni, represivni aparat jih je hitro zadušil. Bilo je tudi manj upora med manjšinami, predvsem kurdsko in azersko. Iran je obenem pokazal svojo vojaško moč in z napadi z balističnimi raketami povzročil škodo ameriškim in izraelskim silam ter državam v regiji, v katerih imajo ZDA svoje vojaške baze.
Uspešni iranski obrambi je pripomogla tudi ruska in kitajska pomoč. Obe državi sta imele interes preprečiti popoln zlom Irana, ene pomembnejših članic skupine BRICS.
Iran je obenem močno omejil promet skozi Hormuško ožino, skozi katero je pred vojno potekala približno petina svetovnega prometa z nafto in pomemben del svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom. Ožina je zato postala eden glavnih strateških vzvodov Irana v pogajanjih z ZDA.
Konflikt brez konca
Šest mesecev po začetku vojne Iran še vedno ni padel, Islamska republika je preživela izgubo svojega vrhovnega voditelja, ZDA in Izrael pa niso dosegli vseh ciljev, ki so jih postavili na začetku konflikta. Po smrti Alija Hameneja je novi vrhovni voditelj postal njegov sin Modžtaba Hamenej, vendar je zaradi varnostnih razlogov ostal večinoma skrit pred javnostjo.
Korenine današnjega konflikta zato niso samo v jedrskem programu ali dogodkih zadnjih let. Segajo skozi skoraj stoletje odnosov med Iranom in Zahodom – od britanskega in sovjetskega poseganja v Iran med drugo svetovno vojno, državnega udara leta 1953, šahovega režima in islamske revolucije leta 1979 do jedrskega spora, regionalnega tekmovanja med Iranom in Izraelom ter današnje neposredne vojne.
Če želimo razumeti, zakaj je današnji konflikt tako težko rešljiv, moramo razumeti tudi to zgodovino.