Letos obeležujemo 120 let od konca rusko-japonske vojne, ki je pomenila uvod v številne globalne vojne in spopade v celotnem 20. stoletju.
Konec 19. stoletja je Ruskemu imperiju vladal car Nikolaj II. Leta 1894 je neizkušen na prestolu zamenjal zgodaj umrlega očeta Aleksandra III., ki je bil ob smrti star le 49 let. Japonska pa je v drugi polovici 19. stoletja doživela korenite družbene in zunanjepolitične spremembe.
Konec japonske izolacijske politike
V letih 1852–1855 so ZDA v dveh vojaško-diplomatskih »Perryjevih« ekspedicijah prisilile Japonsko, da se odreče svoji politiki izolacije, ki so jo Tokugawa šoguni vodili vse od zgodnjega 17. stoletja, kot posledica španskega, portugalskega in britanskega vmešavanja v japonske notranje zadeve v 16. stoletju. Japonska se je odprla svetu, modernizirala vojsko in gospodarsko začela sodelovati z zahodnimi državami. Z razvojem vojaške industrije in kapitalističnega gospodarskega sistema so začele rasti tudi imperialne ambicije, saj je bila Japonska omejena le na svoje otoke.
Leta 1868 je prišlo do cesarske restavracije z imperatorjem Meijijem. Konec 19. stoletja je Japonska preprečljivo dobila vojno s Kitajsko ter pridobila Korejo, Tajvan in manjše otoke v tajvanski ožini ter Rumenem morju. Kasneje so evropske sile – Rusija, Nemčija in Francija prisilile Japonsko, da se odreče pridobljenim ozemljim, kar je prizadelo ponos Japoncev.
Nikolaj II. se ozira proti vzhodu
Na drugi strani je Nikolaj II. takoj po prihodu na prestol povedal nemškemu kaiserju Wilhelmu II., da bo zunanjo politiko posvetil predvsem širjenju in okrepitvi položaja na Daljnem Vzhodu, s čimer je želel vse močnejši Nemčiji pokazati, da si ne želi konflikta z njo. Ta politika pa ga je približevala vojni z drugim cesarstvom. Nikolaj II. je leta 1898 Kitajsko prisilil, da mu je v upravljanje dala polotok Kwantung s pristaniščem in trdnjavo Port Arthur.
Ruski predsednik vlade Sergei Witte pa ni namenil posebnih finančnih sredstev za modernizacijo Port Arthurja, ampak je raje vlagal v izgradnjo železnic (južnomandžurska), ki bi povezala transibirsko z vzhodno kitajsko železnico in povečala gospodarsko sodelovanje v regiji. St. Peterburg je bil v pogajanjih celo z Korejo, da se korejski polotok zaradi vse večje japonske grožnje pridruži Rusiji.
Rusija trči ob japonske interese
Japonci so posledično postajali vse bolj nezadovoljni in so leta 1902 sklenili zavezništvo z Londonom ter začeli kopirati pomorsko taktiko Velike Britanije, tedaj najmočnejše pomorske sile na svetu. Na drugi strani je bila Rusija v zavezništvu s Francijo, ki ga je sklenil že Aleksander III. Rusija je menila, da je Japonska le malo razvitejša od Kitajske in da si jo ne bo upala izzvati.
Decembra 1903 je Nikolaj II. dobil vojaška poročila, da je Japonska pripravljena na vojno, a se nanje ni oziral. Januarja 1904 je Japonska predlagala Rusiji, da Mandžurija ostane v sferi interesov St. Peterburga, Koreja pa izven nje. Rusija je predlog zavrnila in 6. februarja je Japonska prekinila diplomatske odnose s St. Peterburgom. Vojna je postala neizbežna.
Japonski napad na Port Arthur
Admiral v cesarski ruski vojski Wilgelm Vitgeft je še 9. februarja zvečer svojim kolegom v pacifiški floti zagotavljal, da vojne ne bo. Ni pa vedel, da je japonska mornarica z desetimi ladjami pod poveljstvom Tōgō Heihachira že krenila v napad na Port Arthur. Dve ladji sta sicer trčili, ostale pa so vsaka izstrelile po dva torpeda. Tri ruske ladje so bile težko poškodovane, vojna pa se je začela. Togo je pristanišče blokiral.
Ruski floti so preostale možnosti prebiti blokado, se umakniti v Vladivostok ali v pristanišče druge države, kjer bi bile ladje internirane. Največji ruski adut je bil ofenzivni admiral Stepan Makarov, ki pa je s svojo ladjo Petropavlovsk končal v minskem polju in skupaj s številnimi mornarji izgubil življenje. Je pa ruska vojska eksperimentirala z novim orožjem, modernimi minometi in predvsem s primitivnim elektronskim bojevanjem, s katerim so motili telegrafsko komunikacijo med japonskimi ladjami. Način vojskovanja, ki se danes vsakodnevno uporablja, je svoj ognjeni krst doživel v rusko-japonski vojni.
Spopadi na kopnem in japonsko zmagoslavje
Pomladi se je vojskovanje preselilo še na kopno. Japonska armada, ki je pod poveljstvom Marezukija Nogija štela 200.000 vojakov, si je zadala cilj zavzeti Port Arthur. Nogi je želel ponoviti uspešno akcijo izpred desetih let, ko je mesto prevzel Kitajski. Tokrat sprva ni bil tako uspešen.
Napadel je vzhodni del trdnjave, za katero je menil da je najslabše varovan, a je bil dejansko najbolj. Ocenjeval je namreč, da mu nasproti stoji 25.000 vojakov, a jih je dejansko kar 50.000. Ključ razbitja obrambe je bila gora Visockaja, s katere je bilo potem možno z artilerijo svobodno streljati po mestu. Boj je trajal mesece in januarja 1905 je poveljnik obrambe Stessel poslal Nogiju pismo, da bo predal mesto. Tako se je skoraj enoletno obleganje, ki so ga ruski časopisi primerjali z obrambo Sevastopola v Krimski vojni, le končalo.
Rusij doživi šok
Predaja je bila za rusko javnost šok, ki je do tedaj neuspehe v vojni predstavljalo le kot splet nesrečnih naključij. Rusi so v bitki izgubili med 15 in 30 tisoč ubitih ali ranjenih, medtem ko so japonske izgube štele okoli 100.000 ubitih ali ranjenih. Ruska mornarica je doživela katastrofo. Številne ladje so bile uničene v bojih, po zavzetju gore Visockaja pa so Japonci načrtno obstreljevali ladje eno za drugo. Številne so uničili, nekatere so potopili Rusi sami, nekaj pa jih je kasneje postalo del japonske flote.
Rusi so za Stessela zahtevali smrtno kazen, a ga je imperator vendarle pomilostil. Nogi, ki je v bitki izgubil oba sinov, je na drugi strani cesarja sam prosil, če lahko zaradi ogromnega števila žrtev stori sepukku (samomor), a mu Meiji namero preprečil. Vendar pa le do smrti japonskega cesarja, ko se Marezuki ni več čutil obvezanega spoštovati njegovo voljo in je leta 1913 naredil samomor. Vojna je tako še leta po svojem koncu vzela še eno življenje.
Vojna se nadaljuje
S padcem Port Arthurja pa vojne še bilo konec. Nadaljevanje spopadov je bilo predvsem v interesu Britancev, ki jim je koristilo izčrpavanje njenih globalnih tekmic in je zato nadaljevala s podporo Tokiju, njeni svetovalci pa so služili na japonskih ladjah. Nemčija je bila nasprotno zaradi svojih posestev v pacifiški regiji bolj naklonjena Rusiji, pomagala pa ji je tudi Francija, predvsem z nasveti in pomoči pri taktiki njene pomorske flote.
Zaradi katastrofe pacifiške flote je rusko poveljstvo jeseni 1904 v treh skupinah poslalo na pot dolgo kar 33.000 kilometrov več kot 60 ladij baltiške flote, ki bi morala prinesti preobrat v vojni. Manjše ladje so šle skozi Sueški prekop, večje pa ob bojazni, da jih bodo ustavili Britanci, mimo Afrike. Ruski mediji objavijo točno pot flote, vključno s prekopi, ki jih bo prečila v jugovzhodni Aziji. Japonci so bili prepričani, da gre za potegavščino, zato so svoje ladje poslali v vse prekope, razen v objavljene v medijih. Večino od 62 ladij se tako uspelo izogniti japonskim patruljam.
Sočasno so Japonci prišli še do ene pomembne zmage, in sicer v bitki za Mukden (februar-marec 1905). Ruska armada, ki je štela skoraj 300.000 vojakov, je utrpela ogromne izgube, saj je je padlo kar tretjina. Sledila je velika pomorska bitka pri Cušimi ali pri Cušimskem prekopu 27. in 28. maja 1905. Ruska flota je bila kljub svoji moči in velikosti popolnoma izčrpana po polletnem potovanju, na katerem so številni mornarji bolehali za različnimi boleznimi.
Polom ruske flote
Poleg tega so bile japonske ladje manjše, okretnejše in veliko hitrejše, zato je bila katastrofa za Ruse neizbežna. In res je njihova flota v bitki za Port Arthur doživela polom. Od petih ruskih topovnjač je preživela le ladja Orjol. Admiral Nebogatov se po bitki odločil predati rusko ladjevje Japonski in tako rešil življenja 6000 mornarjev. Zaradi tega izdajstva je bil v domovini obsojen na smrt, a kasneje pomiloščen.
V bitki so Japonci izgubili le 117 mornarjev in nobene ladje. Na drugi strani je več kot 5000 ruskih mornarjev izgubilo življenje, večina ladjevja pa je bila uničena. Le eni križarki in dvema rušilcema se je uspelo umakniti v Vladivostok, nekatere ladje pa uspele dobiti zatočišče v Afriki, na Kitajskem in Filipinih. Po Cušimski bitki je bila vojna odločena, obe strani sta bili pripravljeni na pogajanja.
V mirovne pogovore se vpletejo ZDA
Septembra 1905 so v ameriškem Portsmouthu podpisali mirovno pogodbo. ZDA, ki ji nadaljnji japonski vojaški uspehi niso ustrezali, so posredovale pri sklenitvi miru, za katerega je predsednik Teodore Roosevelt dobil Nobelovo nagrado za mir. Rusija v vojni ni dobila niti ene večje bitke, imela je po različnih virih med 43.000 in 81.000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov. Japonci so kljub zmagi utrpeli še večje izgube, zgodovinarji jih ocenjujejo med 80.000 in 120.000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih.
Japonci so po sklenitvi miru dobili Kwantung/Liadong polotok s Port Arthurjem (danes mesto Lüshunkou v kitajski provinci Dalian), nadzor nad južno mandžursko železnico, polovico polotoka Sahalin in Kurilske otoke. Kljub tem ozemeljskim izgubam se je ruskemu pogajalcu Sergeiju Witteju uspelo dobro izpogajati, saj Rusiji ni bilo potrebno plačati vojne odškodnine.
Japonska je bila po vojni izčrpana, njeno gospodarstvo na kolenih, najnižji sloji prebivalstva pa so se zaradi mirovnega dogovora uprli. Vse to je pripeljalo na oblast militariste, ki so državo v naslednjih desetletjih popeljali v številne vojne, ki so se končale z jedrskimi napadi na Hirošimo in Nagasaki ter porazom v II. svetovni vojni.
Vojna razgalila moč Rusije
Poraz v vojni je pokazal na šibkost Rusije, njene notranje težave in postopno zaostajanje za ostalimi svetovnimi silami. Še posebej vidno je bilo to desetletje kasneje v I. svetovni vojni, kar je pripeljalo do spremembe oblasti leta 1917. V času rusko-japonske vojne je prišlo tudi do prve ruske revolucije (1905–1907), ki je pripeljala do omejitve moči samodržca Nikolaja II. in sprejetja nove ustave (1906). Država je dobila parlament (Dumo) in večstrankarski sistem, v tem času so nastali tudi prvi sovjeti. Predvsem moramo omeniti »Krvavo nedeljo«, ko januarja 1905 carski vojaki obračunajo s protestniki v St. Peterburgu, pri čemer je umrlo več sto ljudi, in upor na ladji Potemkin (junij 1905).
Po II. svetovni vojni si je Sovjetska zveza povrnila ozemlja, ki jih je Ruski imperij izgubil v vojni z Japonsko, še danes pa se sodobni Japonska in Rusija prerekata komu pripadajo Kurilski otoki. Stalin je med konferenco v Potsdamu poleti 1945 dejal, da so na vrnitev ozemelj čakali 40 let, kar kaže na to, da je vojna kljub spremembi politične, ideološke in ekonomske oblasti v državi pustila velike posledice v ruski kolektivni zavesti.
Prvi popoln poraz proti neevropski sili
Kljub temu da so evropske sile v preteklosti s težavami dobivale vojne z neevropskimi državami, tu predvsem mislimo na britanske boje v Afriki in italijanski poraz v Etiopiji konec 19. stoletja, je bila rusko-japonska vojna prvi primer, ko je bila evropska velesila popolnoma poražena v vojni s silo izven starega kontinenta. Japonsko je s tem dobila status svetovne sile, Britanci so obdržali oziroma znova pokazali, da so tedaj še vedno bili najmočnejša sila na svetu, nase pa so opozorile tudi ZDA. Te so s posredovanjem in hitro sklenitvijo mirovnega dogovora dokazale, da se območje njihovega delovanja vse bolj širi po uspešni vojni proti Španiji, ki so jo sklenili le nekaj let prej.
V vojni so bila uporabljena številna sodobna orožja in taktike. Predvsem gre omeniti ogromne japonske havbice, ki so bile podobne tistim uporabljenim v I. svetovni vojni. Obsežno je bilo tudi pomorsko bojevanje, ki ga po velikosti lahko primerjamo s spopadi v »Veliki vojni«, kjer se je britansko-japonska taktika izkazala za boljšo od rusko-francoske. Vojna je pomenila začetek bojev med velikimi svetovnimi silami, ki so nato trajale več desetletij.