16. julij

1054 – Velika shizma

16. julija leta 1054 je papeški odposlanec kardinal Humbert v Konstantinoplu izobčil patriarha Mihaela Ceralariusa in njegove somišljenike. Štiri dni pozneje je bizantinski patriarh izobčil vse tri papeške odposlance vključno z Humbertom.

Potrebno je omeniti, da je bil papež Leon IX. v času vzajemne izobčitve mrtev, njegov naslednik pa je bil ustoličen šele leta 1055. Tako dejansko papežev odposlanec kardinal Humbert ni imel pristojnosti za izobčenje patriarha Mihaela Ceralariusa. Po letu 1054 so številni vzhodni kristjani gledali na razkol kot na spor med posameznikoma; v tem stališču jih je podpiralo tudi dejstvo, da noben ekumenski koncil ni nikoli izobčil druge cerkve kot celote. Shizma leta 1054, ki je bila bolj zadeva visokih krogov in navadnega ljudstva ni zadevala, se je dejansko dovršila ob latinskem zavzetju in oplenitvi Bizanca leta 1204 v času IV. križarske vojne. Čeprav vsi stiki niso bili prekinjeni vse do otomanske zasedbe Konstantinopla leta 1453, se osnovni razkol ni nikoli poravnal.

Dogodki iz julija leta 1054 so poimenovani kot Velika shizma in so dokončno razdelili cerkev na vzhodno pravoslavno in zahodno katoliško. Razkol med cerkvama je bila posledica daljšega obdobja stopnjevanja napetosti med obema cerkvama, ki sega še v čas obstoja rimskega imperija. Poglavitni izvor razkola je bilo vprašanje papeževe avtoritete. Medtem ko je slednji trdil, da ima avtoriteto tudi nad štirimi vzhodnimi patriarhi, pa so ti menili, da je papež le prvi med enakimi (primus inter pares). Poleg tega razloga je obstajala še vrsta manjših, ki so se nanašale na razlike v izvajanju liturgičnega obredja in rabi ikon. Razloge za razkol pa lahko iščemo tudi v političnih, ideoloških in ekonomskih motivih obeh strani.

Ostali dogodki: