28. avgusta leta 1619 so v Frankfurtu na Majni za svetega rimskega cesarja kronali Ferdinanda II. iz družine Habsburg.
Cesar Ferdinand II. je v evropski zgodovini poznan kot začetnik tridesetletne vojne, ki se je pričela z najbolj znano praško defenestracijo. Leta 1618 so namreč predstavniki čeških protestantskih stanov vdrli v praški grad in po prepiru vrgli s tretjega nadstropja dva cesarska namestnika ter pisarja, dogodek pa je po spletu okoliščin sprožil največjo versko vojno na evropskih tleh. V slovenskem zgodovinskem spominu poznamo Habsburžana Ferdinanda v vlogi vodje protireformacije v slovenskih deželah. Iz dežel Notranje Avstrije je izgnal vse meščane in plemiče protestantske veroizpovedi, imenoval Tomaža Hrena za ljubljanskega škofa in ga postavil za predsednika reformne komisije za Kranjsko, ki je med drugim kurila protestantske knjige pred ljubljanskim magistratom. Vprašanje vere tega obdobja je bilo predvsem politično vprašanje, zato so bili vsi verski ukrepi dejansko politični. Kljub temu negativnemu prizvoku, pa je Ferdinand, ki je od leta 1595 samostojno vladal Kranjski, Koroški in Štajerski, postal leta 1617 češki in naslednje leto še ogrski kralj, za ljubljansko zgodovino izredno pomemben, saj velja za pokrovitelja prihoda jezuitov v mestu. Skoraj istočasno ob dedni poklonitvi kranjskih deželnih stanov februarja 1597 v ljubljanskem lontovžu Ferdinandu, so v Ljubljano prispeli prvi trije jezuiti. Tudi sam deležen njihove vzgoje, je bil izredno naklonjen ustanovitev ljubljanskega jezuitskega kolegija, ki je bil po Dunaju (1551) in Gradcu (1572) tudi eden prvih avstrijskih kolegijev. Za prostor bodočega kolegija Družbe Jezusove je jezuitom papež dal zapuščeni samostan frančiškanske družine na današnjem Vodnikovem trgu, ki pa zaradi lokacije pri mestnih vratih in blizu stolne cerkve sv. Nikolaja ni bil primeren. Zato je knez Ferdinand, ki je bil na današnji dan 28. avgusta 1619 v Frankfurtu okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva, poskrbel za zamenjavo in daroval Družbi cerkev sv. Jakoba s pripadajočo ubožnico na mestu današnjega župnišča. Jezuitski red je v Evropi dve stoletji usmerjal srednješolsko gimnazijsko in tudi visokošolsko izobraževanje, ljubljanski kolegij pa je prav toliko časa predstavljal odskočno desko vseh pomembnih slovenskih izobraženih meščanov, plemičev in intelektualcev. Jezuiti so postavili prve jaslice pri nas in se kontinuirano ukvarjali z gledališčem. Leta 1616 je mesto dobilo končano jezuitsko poslopje v dolžini 60 metrov in širini 47. Leta 1774 je bil v požaru uničen, njegove knjige so postale osnova današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, na pogorišču pa je zrasla poznobaročna Gruberjeva palača, kjer je osrednji nacionalni arhiv. Visokošolska predavanja na jezuitskem kolegiju veljajo za neformalni začetek univerzitetnega študija v Ljubljani.
Ferdinand II. – portret iz leta 1614 (FOTO: Wikipedia)
