1. junija leta 1884 se je v Radovljici rodil arhitekt Ivan Vurnik, ki je uvajal načela funkcionalne arhitekture. Ob Plečniku velja za najpomembnejšega arhitekta med obema vojnama. Od leta 1920 do 1957 je bil profesor na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Med njegove pomembnejše stvaritve spadajo Zadružna gospodarska banka na Miklošičevi in Sokolski dom na Taboru (oboje Ljubljana) ter kopališče v Radovljici. Izdelal je idejni načrt Narodne in univerzitetne knjižnice, ki pa ni bil izveden.
Arhitekture se je učil pri profesorjih Königu in Wagnerju na Dunaju. V svojem ustvarjanju se je trudil ustvariti slovenski nacionalni slog, ki bi združeval smotrnost in oblikovno izraznost, uporabnost in lepoto. Ideje je Vurnik iskal v ljudskih umetnostnih oblikah. Prav to iskanje ljudske dekoracije ga je prisililo, da je v začetku zatrl silnico svojega ustvarjalnega značaja, ki ga je kasneje pripeljala do odločnega konstruktivizma.
Že pred prvo svetovno vojno je skupaj z ženo Heleno Vurnik, slikarko, uredil škofijsko kapelo v Trstu (1913-1915), v podobnem slogu pa je leta 1919 prenovil tudi cerkev sv. Katarine v Topolu pri Medvodah.
Eden vrhuncev njegove umetnosti in t. i. »nacionalne smeri« je prav gotovo stavba Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki sta jo skupaj z ženo ustvarila leta 1922. Njeno belo-modro-rdeče pročelje predstavlja barve slovenske zastave. Zgradbo nekdanje Zadružne gospodarske banke številni smatrajo za eno od najlepših v Ljubljani.
Zasnoval je tudi načrte za letno kopališče v Radovljici, ki ga je krasil skakalni stolp in načrte za edini radovljiški hotel Grajski dvor. V Mariboru so leta 1928 po njegovih načrtih zgradili Vurnikovo delavsko kolonijo, ki je zgleden primer uspešne socialne gradnje na Slovenskem med obema svetovnima vojnama.
Leta 1961 je na Dunaju prejel nagrado Pechtl, pet let kasneje pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 8. aprila leta 1971 v rojstni Radovljici, star 87 let.
