30. marca leta 1888 je v Ljubljani umrl slovenski politik, odvetnik in pisatelj Valentin Zarnik. Star je bil 51 let. Znan je tudi pod psevdonimom Servantes mlajši. Njegovo smrt so občutili kot veliko izgubo za slovensko politiko, kar je ob njegovem pogrebu posebno poudarjal ožji prijatelj Josip Vošnjak.
Spadal je v t.i. skupino mladoslovencev, ki je bila za razliko od staroslovencev bolj liberalna, in je po koncu Bachovega absolutizma poskušala med Slovenci zbuditi narodno zavest ter jim priboriti čim več narodnostnih pravic. Kot politik se je uveljavil v taborskem gibanju in propagiral idejo Zedinjene Slovenije in pravico do uporabe slovenščine v državnih, deželnih in cerkvenih uradih. Janez Bleiweis ga je celo imenoval za »očeta slovenskih taborov«. Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor.
Pisal je tudi feljtone v časopisu Slovenski narod. V njih je opisoval svoje navdušenje nad pogumnim bojem Francozov s Prusi leta 1870. Tu se vidijo njegove simpatije do svobodoljubja in francoske revolucije. Pri Slovenskem narodu je sodeloval predvsem z urednikom Josipom Jurčičem. Zarnik je bil tudi eden od govorcev na Jurčičevem pogrebu.
Leta 1872 je bil med ustanovitelji Slovenskega pisateljskega društva, istega leta pa tudi med pobudniki ustanovitve Narodne tiskarne, ki jo je vodil od leta 1881 pa do smrti. V letih 1872 – 1873 je bil aktiven član ljubljanskega telovadnega društva Sokol.