8. marca 1917 se je z demonstracijami v Petrogradu začela februarska revolucija v Rusiji. Ker je bil po julijanskem koledarju, ki je bil tedaj še v veljavi v Rusiji, na ta dan 23. februar, revolucijo še danes imenujemo po tem mesecu. Protesti so nato trajali do 3. marca 1917 oziroma po gregorijanskem koledarju do 16. marca 1917.
Do demonstracij je sočasno prišlo tudi v Moskvi in ostalih mestih, predvsem tistih z velikim številom delavstva. Na ta dan so potekali tudi shodi za mednarodni dan žena, ki so se pridružile protestom. Car Nikolaj II., ki je bil sicer na fronti, kjer se je armada borila proti centralnim silam, je vojski zaukazal intervencijo. A številni oddelki vojske so ukaz zavrnili in se pridružili demonstrantom. V februarski revoluciji je samo v Petrogradu življenje izgubilo okoli 1500 ljudi. Ko se je Nikolaj II. vrnil v prestolnico, so ga politiki in vojaški poveljniki seznanili s stanjem v mestu, posledično pa je car popustil in 15. marca abdiciral. Istega dne je bila sestavljena prehodna vlada na čelu z Georgijem Lvovom, ki pa ni prišla naproti zahtevam demonstrantov; zemlje ni razdelila kmetom, ni sklenila miru z Nemčijo in ni uvedla politične svobode.
V državi je pravzaprav vladalo dvovladje. Na eni strani je v Petrogradu obstojala buržoazna vlada, medtem ko so po večjih industrijskih središčih delovali sovjeti pod vodstvom delavskih in vojaških uradnikov; prvi sovjet je nastal v revoluciji leta 1905. Nezadovoljstvo v državi se je tako le še stopnjevalo. Lenin se je vrnil v državo aprila 1917 in v svojem znamenitem govoru v Petrogradu predstavil aprilske teze, v katerih je podal podroben program revolucije. Načrti, da bi ga pri tem aretirali, so padli v vodo potem, ko ga je zaščitil vojaški garnizon. Lenin je narodu obljubil tisto kaj prehodna vlada ni uspela, to je hrano ljudem in mir s centralnimi silami. To je sprožilo reakcijo prehodne vlade, prišlo je do aretacij boljševikov, njihov tisk pa je bil prepovedan. Zaradi tega se je vodstvo boljševikov odločilo, naj se Lenin umakne na Finsko.
Po tem, ko so se po državi razširile novice o novih porazih na fronti, je Petrograd, Kronstadt in ostala ruska mesta julija 1917 zajel nov val protestov. Boljševiki so zahtevali odstop vseh ministrov, ki niso bili iz »levega« tabora. 17. julija se je mirnih demonstracij v Petrogradu udeležilo pol milijona ljudi. Prehodna vlada, ki jo je sedaj vodil Aleksander Kerenski, je vojski ukazala streljati na demonstrate, pri čemer jih je 56 umrlo. Ob tem so dodatno težavo za Kerenskega predstavljali dogodki, ki so kasneje postali znani kot afera Kornilov. Na poziv boljševikov je vseh večjih ruskih mestih prišlo do delavskih protestov. Šef generalštaba armade Kornilov je zato s svojimi enotami krenil proti Petrogradu. Kerenski si nasprotno ni želel vojaškega udara in se je po pomoč obrnil na leve politične skupine, s čimer je prisilil Kornilova, da je popustil. Ti dogodki so še povečali popularnost boljševikov med narodom. Ko se je Lenin oktobra vrnil v Petrograd, je Centralni komite boljševiške partije sprejel odločitev o začetku oboroženega upora in pripravi rdeče garde ter pomorskih enot petrograjskega garnizona za začetek spopada, ki je pripeljal do oktobrske revolucije.
Demonstracije v Petrogradu marca (februarja) 1917; FOTO: Wikipedia
