24. februarja 1920 je bila v münchenski pivnici Hofbräuhaus ustanovljena Nacionalsocialistična delavska nemška stranka (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei), bolj znana kot nacistična stranka.
Predhodnica stranke je bila Nemška delavska stranka, ki je nastala v burnih časih po koncu I. svetovne vojne (5. januarja 1919). Kljub temu, da se je imenovala delavska stranka, je bila večina njenih privržencev proti idejam internacionalnega boljševističnega tipa delavskega gibanja, ki so ga propagirali v sovjetski Rusiji po revoluciji 1917. Nekateri njeni privrženci so se tudi borili proti oblastem v Bavarski sovjetski republiki, ki je obstajala nekaj časa po koncu I. svetovne vojne. Po za Nemčijo ponižujoči Versajski pogodbi so se vodje stranke, med njimi je bil tudi Adolf Hitler odločili, da stranki dodajo pridevnik »nacionalistična«, saj so ostro nasprotovali pogojem, ki so jih sile Antante določile Nemčiji junija 1919. Obljubljali so, da se bodo borili za nacionalne pravice nemškega naroda ter države in nemške manjšine, ki je ostala izven meja Weimarske republike (Poljska, Sudeti, Avstrija…). Prvi predsednik stranke je bil Anton Drexler, ki je bil tudi voditelj že prej omenjene Nemške delavske stranke.
Sprva so bili v programu poleg nacionalnih ciljev omenjeni tudi boj proti kapitalizmu, meščanstvu in velikim korporacijam, čeprav je bil že od začetka v stranki prisoten tudi rasizem in antisemitizem. 29. julija 1921 je stranko prevzel Adolf Hitler in dve leti kasneje neuspešno poskušal na Bavarskem izvesti državi udar. Bil je poslan v zapor, kjer je v le nekaj mesecih napisal svoje znamenito delo »Moj boj«. V knjigi je ogromno negativnih čustev do judovstva, slovanstva, boljševističnega socializma, habsburške monarhije in tudi nemške politike, za katero je Hitler menil, da je izdala Nemčijo v I. svetovni vojni in je zaradi nje izgubila vojno in ne zaradi poraza vojske na bojnem polju. To so bila načela, po katerih se je vodila stranka po letu 1925, manj pa se je izpostavljal boj proti kapitalizmu.
Privrženci stranke so sprva bili vojni veterani, enote Freikorpsa, ki so se borili od Baltika do Bavarske proti komunistom po I. svetovni vojni in razočarani nacionalistični in rasistični krogi, ki so zagovarjali teorijo nemške arijske rase. Po veliki ekonomski krizi leta 1929 so tudi številni drugi začeli podpirati stranko, predvsem delavci, ki so izgubili službe in domove. Vse to je vodilo do tesne zmage nacistov na volitvah novembra 1932 in utrditve prevlade na volitvah marca 1933, kar je posledično privedlo do imenovanja Hitlerja za kanclerja istega leta. Hitler je stranko vodil vse do svoje smrti 30. aprila 1945. Njegov naslednik in zadnji vodja stranke je bil Martin Bormann, ki jo je vodil do 2. maja 1945, stranka pa je bila uradno razpuščena 10. oktobra 1945.
