13. avgusta leta 1920 se je v okviru poljsko-sovjetske vojne začela bitka za Varšavo.
Novoustanovljena poljska država je zaradi notranje slabosti in državljanske vojne v Rusiji spomladi 1920 začela širiti svoje meje in si je priključila obmejna ruska ozemlja z večjim številom poljskega prebivalstva. Zavzela je Vilno, Baranoviče in Minsk. Ko je Rusija ta ozemlja zahtevala nazaj, ji je Poljska napovedala vojno. General Jozsef Pilsudski je poveljeval vojski 200.000 vojakov in je 21. aprila 1920 sklenil zavezništvo z ukrajinskim voditeljem Simonom Petliuro. Začela sta napad na Kijev in ga po dveh tednih bojevanj zavzela 7. maja 1920. Po izgubi Kijeva je sovjetski general Mihail Tuhačevski začel protiofenzivo in poslal poljsko vojsko iz Ukrajine. Rdeča armada je po seriji zmag 25. julija že bila pred Varšavo. Tedaj je Francija poslala generala Maxima Weyganda, da reorganizira poljsko vojsko. Obe armadi sta šteli krepko preko 100.000 mož. Boji so se začeli 12. avgusta in končali 13 dni kasneje s poljskim zmagoslavjem. Rdeča armada se je morala umakniti do Brest-Litovska. Poljaki so v bitki izgubili manj kot 5.000 mož, medtem ko so izgube Rdeče armade bile strahovite. Izgubili so okoli 20.000 mož, preko 60.000 pa so jih Poljaki zajeli.
Med 30. avgustom in 2. septembrom 1920 se je nato odigrala še zadnja prava evropska konjeniška bitka, ko je v pri vasici Komarovu poljska konjenica premagala sovjetsko. 18. marca 1921 je bil podpisan sporazum v Rigi, s katerim je Sovjetska Rusija morala priznati aneksijo vseh ozemelj, ki jih je dobila Poljska v vojni.