Združene države Amerike so 4. julija praznovale 250 let od razglasitve neodvisnosti in ustanovitve države. Čeprav je zgodovina ZDA v primerjavi s številnimi evropskimi državami in starodavnimi civilizacijami razmeroma kratka, je država v zadnjih dveh stoletjih postala ena najvplivnejših svetovnih sil.
V šolskih učbenikih smo večinoma omenjali portugalske in španske pomorščake, ki so se v drugi polovici 15. stoletja odpravili iz stare celine po svetovnih morjih predvsem zaradi poslovnih priložnosti in odkrivanja novih trgovskih poti v Afriko in Azijo, pri čemer so nekateri ponesreči končali na drugi strani Atlantika v popolnoma neznani celini. Med njimi je bil tudi pomorščak iz Genove, v službi Kastiljske Španije, Krištof Kolumb, ki je oktobra 1492 prispel na Bahame, kar štejemo za datum odkritja Amerike in tudi za konec srednjega veka v številnih evropskih državah kot.
Odkritje nove celine
Amerika kot kontinent je sicer dobila ime po florentinskem raziskovalcu in kartografu Amerigu Vespucciju, ki je dokazal, da gre za popolnoma novo celino in ne za Azijo ali Afriko. O dejanskih prvih kolonistih v Ameriki bi se sicer še lahko pisalo, saj imamo veliko dokazov, da je Leif Erikson že pet stoletij pred Kolumbom preko Islandije in Grenlandije pristal v Severni Ameriki ter s svojimi Vikingi prišel vse do današnje meje med ZDA in Kanado. Obstajajo tudi številni miti, ki niso toliko podkrepljeni z dokazi, kot je popotovanje malijskega voditelja Manse Abuja Bakra II, ki naj bi z velikim ladjevjem odrinil preko oceana v zgodnjem 14. stoletju in se ni nikoli vrnil ali zgodba velškega princa Madoca, ki naj bi v poznem 12. stoletju odrinil preko oceana in se naselil vse do območja današnje zvezne države Tennessee.
Prve kolonije in britanska prevlada
Povest Madoca je predvsem v 16. stoletju izkoriščala angleška krona v boju s Španci za kolonizacijo Severne Amerike, saj naj bi za več stoletij prehiteli Kolumba, medtem ko je zgodba malijskih pomorščakov, kot večina afriške zgodovine, padla v pozabo in lahko le domnevamo, ali so ladje res prišle do področja današnje Brazilije in Južne Amerike.
Kakorkoli prvi evropski kolonizatorji na drugi strani Atlantika so bili Španci in Portugalci, kmalu pa so jim sledili še Francozi in Nizozemci, ki so ustanovili New Amsterdam (današnji New York) ter predvsem Angleži, ki so po zmagi nad španski armado izkoristili priložnost in postali glavna pomorska sila ter tudi glavna kolonizatorka v Severni Ameriki.
Angleži so na novem kontinentu ustanovili kolonije, ki so pred slabimi štirimi stoletji imele le nekaj tisoč prebivalcev in so se postopoma začele širiti. Vse od zgodnjega 17. stoletja so v Charleston in ostala pristanišča začele prihajati ladje s sužnji, gospodarstvo kolonij in celotne angleške države pa je začelo naraščati.
Britanski imperij po sedemletni vojni
Prvobitni naseljenci, ameriški Indijanci, so nove prebivalce sprejeli, angleška krona pa je izdala ukaz, da se kolonije ne širijo čez Apalaško gorovje, saj so že izrinili Indijance iz novih kolonij in naj ne prihajajo v spore s Francozi, ki so imeli tudi obsežna posestva na novem kontinentu, predvsem na področju današnje Kanade. Francija in Anglija, ki sta se že več stoletij vojskovali v Evropi, sta tako prenesli svoje dolgoletno rivalstvo na druge celine. Ob izbruhu sedemletne vojne (1756–1763), ki jo ob Krimski štejemo že za predhodnico svetovnih vojn 20. stoletja, so se boji med Britanijo in Francijo, poleg evropskega bojišča, razširili še na Afriko, Azijo in Severno Ameriko. Britansko-portugalsko-pruska koalicija je v vojni zmagala, Britanija pa je na račun Francije pridobila številna ozemlja v Severni Ameriki in postala popoln hegemon na tem področju. Vojna je po drugi strani London precej izčrpala, zato je s ciljem, da napolni blagajno, krona začela z obsežnim obdavčevanjem vseh svojih kolonij (tudi ameriških).
Ti postopki so London pripeljali v spore s svojimi kolonijami. Posebej severnoameriške, ki so bile gospodarsko v boljšem položaju in so imele avtonomijo, so ostro protestirale proti novim zakonom. Tudi poznejši avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson je dejal, da je sodil med britanski kroni najbolj lojalne privržence, a ta ni nikoli zares poslušala njegovih predlogov.
Pot proti revoluciji
Protesti proti visokim obdavčitvam in zakonom, ki so prihajali iz Londona, so se vrstili, vrhunec pa dosegli s tendenciozno imenovanim bostonskim pokolom marca 1770. Dve leti kasneje so protestniki izvedli obsežne proteste proti davčnim ustanovam v New Hampshiru, istega leta pa so začeli sežigati tudi prve ladje britanske carinske uprave.
Leta 1772 je Britanijo potresla velika bančna kriza, zaradi katere je skorajda bankrotirala Vzhodnoindijska trgovska družba. Leto kasneje je vlada v Londonu v pomoč Vzhodnoindijski družbi, ki je imela shranjene ogromne količine čaja, ki jih ni mogla prodati, sprejela t. i. zakon o čaju. Zakon bi čaj družbe pocenil glede na konkurenco, ki ga je tihotapila, predvsem Nizozemci, v britanske severnoameriške kolonije.
Decembra 1773 so v znak protesta Sinovi svobode, skrivna domoljubna organizacija, ki je od leta 1765 delovala v trinajstih britanskih kolonijah v Severni Ameriki proti zatiranju in nepravičnemu obdavčevanju, angleški čaj pometali v vodo v bostonskem pristanišču. Dogodek je dobil ime »bostonska čajanka«. London je naslednje leto odgovoril s sprejetjem prisilnih zakonov, namenjenih kolektivnemu kaznovanju kolonistov v Massachusettsu, ki so protestirali ali s svojimi dejanji delovali proti zakonu o čaju. Nekateri zgodovinarji so te zakone označili kot vojno napoved Londona svojim trinajstim kolonijam. Jeseni 1774 so se kolonije (razen Georgie) sestale na prvem kontinentalnem kongresu zaradi uskladitve skupnega odgovora. Dogovorjene so bile ekonomske sankcije proti Londonu in bojkot dobrin iz Britanije. Aprila 1775 so britanske enote poskušale razorožiti koloniste, kar je privedlo do bitk pri Lexingtonu in Concordu, ki ju štejemo za začetek ameriške vojne za neodvisnost.
George Washington je bil izvoljen za poveljnika novoustanovljenih oboroženih sil, ki so združile lokalne milice v boju proti britanski vojski. Istega leta pa je kralj Jurij III. razglasil, da so kolonije v stanu upora. Julija 1776 so kolonije razglasile neodvisnost in se uradno odcepile od britanske krone.
Vojna za neodvisnost
Pot do dejanske neodvisnosti je bila sicer še dolga in je morala biti izbojevana na bojnem polju. Sprva so bile ameriške čete uspešne in so Britance uspele pregnati iz Bostona, a že naslednje leto so Britanci s serijo zmag na bojišču in obleganjem rojstnega mesta ZDA Filadelfije prisilili Kontinentalni kongres k umiku v Baltimore. Nekaj mesecev kasneje so uporniki vseeno izbojevali zmago v bitki pri Saratogi, kar je prepričalo Francijo in Španijo, da v boju podprejo novoustanovljeno državo.
Poleg Španije in Francije so se v boje vključili Indijanci. Večina se je odločila stopiti na stran Londona, saj so se upravičeno bali, kako bo novoustanovljena država delovala in ali se bo širila čez Apalače. Tudi veliko sužnjev se je pridružilo Britaniji, saj jim je ta obljubljala svobodo. Z obsežno francosko pomočjo, ki je na koncu to državo finančno izčrpala, kar je bil eden od razlogov za revolucijo leta 1789, so Američani v Virginiji pri Yorktownu popolnoma porazili britanske čete. Jurij III. je bil prisiljen v pogajanja, ki so se končala s pariško mirovno pogodbo septembra 1783 in formalnim priznanjem neodvisne ZDA.
Širitev Združenih držav Amerike
Članek bi bil predolg za branje, če bi nadaljevali z dogodki v Ameriki po vojni za neodvisnosti in vsemi vojaškimi posegi ZDA do današnjega dne. Dodamo naj le, da so ZDA v zgodnjem 19. stoletju zapletle še v eno vojno z Britanijo, in sicer v okviru Napoleonskih vojn, kar je pripeljalo do kratkotrajne izgube Washingtona. ZDA so se takrat zavedale, da so ranljive in so leta 1823 izdale t. i. Monroejevo doktrino, s katero so se zavezale, da se ne bodo vmešavale v evropske vojne in zadeve ostalih kolonij v Amerikah, v zameno pa zahtevale, da se evropske sile ne vmešavajo v notranje zadeve ZDA.
V desetletjih do konca 19. stoletja so se bivše kolonije, ki so ob neodvisnosti imele dobrih dva milijona prebivalcev, razširile vse do Pacifika. Postopek širjenja ZDA je na eni strani potekal s finančnimi odkupi ozemelj od Francije, Španije in Rusije, na drugi pa z vojnami proti Mehiki in revolucijami, predvsem teksaško. S priključitvijo Teksasa in vojaškimi uspehi proti Mehiki se je začel širiti tudi ameriški ponos in izpostavljati ameriški način življenja ter ideali svobode in demokracije, ki naj jih v evropskih monarhijah tedaj ne bi bilo. Evropejci so se tako kot njihovi predhodniki pred več stoletji, množično podajal čez ocean, v želji po novem začetku in boljšim življenjem. Nova ozemlja, širitev države na račun prvotnega indijanskega prebivalstva in gospodarski razvoj, ki je slonel na stoletjih sužnjelastništva, je ZDA ob začetku I. svetovne vojne postavil v položaj svetovne gospodarske velesile. Vsi ti dogodki so vplivali na način razmišljanja in zunanjo politiko ZDA v sodobnem času. Več o širjenju ameriških idealov izven ZDA pa v bližnji prihodnosti na našem portalu.