Letos obeležujemo 70 let od sueške krize, znane tudi kot II. arabsko-izraelska vojna. Konflikt štejemo za enega od glavnih kriznih žarišč hladne vojne, ki je pokazal realno geopolitično stanje v svetu v obdobju po koncu II. svetovne vojne.
Egipt, ki je bil stoletja pod oblastjo sultanov v Konstantinoplu, je leta 1867, v času, ko je Osmansko cesarstvo začelo izgubljati svojo moč in vpliv, dobil obsežno avtonomijo. Zahodne kolonialne sile niso dolgo čakale, da bi izkoristile nastal vakuum, in so hitro začele širiti vpliv v regiji, kar je kulminiralo z izgradnjo sueškega kanala leta 1869.
Z zaključitvijo tega velikega projekta, ki so ga sponzorirali Francozi, je prišlo do direktne povezave med Sredozemskim in Rdečim morjem ter je kontinentalni Egipt ločil od Sinajskega polotoka. Leta 1875 so Britanci prevzeli večino delnic v podjetju, sedem let kasneje pa še oblast nad Egiptom, čeprav so deklarativno sprejeli, da bo sultan še naprej suveren, vendar z minimalnimi pooblastili. S podobnim dogovorom je Avstro-Ogrska leta 1878 dobila v upravljanje Bosno in Hercegovino.
Egipt med britansko oblastjo in nastanek republike
V času I. svetovne vojne, ko sta si na nasprotnih bregovih stala Osmansko cesarstvo in Britanski imperij, je tudi v Egiptu potekal boj med različnimi frakcijami, ki sta podpirali oba imperija. Tako v boju za vpliv v državi kot v celotni vojni je na koncu prevladal London in Egipt je tekom konflikta uradno pretrgal vse še obstoječe vezi s Konstantinoplom. Toda nezadovoljstvo nad britansko kolonialno oblastjo je naraščalo in izčrpani imperij je leta 1922 moral privoliti v neodvisnost Egipta, v katerem pa je obdržal velik politični, ekonomski in vojaški vpliv vse do konca II. svetovne vojne.
Leta 1947 so Britanci umaknili večino vojaškega osebja iz Egipta, razen v območju Sueškega prekopa. Poraz egiptovske monarhije v prvi vojni proti Izraelu je pogubno vplival na njeno podporo med prebivalstvom. Da si povrne podporo prebivalstva, je vlada zahtevala, da London iz države umakne še preostanek vojaškega osebja, kar je pripeljalo do bojev v območju Sueškega kanala, v katerih je umrlo več deset egipčanskih policistov. To je samo še poglobilo nezaupanje do vlade, kar so izkoristili častniki egipčanske vojske, ki so leta 1952 izvedli revolucijo, kralja Farouka I. izgnali v Italijo in leto kasneje razglasili republiko. Upor sta vodila Mohamed Naguib, ki je postal predsednik, in Gamal Abdel Naser, ki je postal premier in notranji minister.
Naserjeva politika in načrt za modernizacijo Egipta
Slovencem bolj znan Naser, zaradi prijateljstva z Josipom Brozom Titom v gibanju neuvrščenih, je v državi prevzel oblast oktobra 1954, potem ko so nanj neuspešno izvedli atentat. V zunanji politiki je poskušal vzdrževati odnose z vsemi. Bil je bližje državam socialističnega bloka, obenem pa je obdržal vezi z bivšima kolonialnima silama v severni Afriki – Veliko Britanijo in Francijo. Egipt je želel po vzoru držav ljudskih demokracij hitro industrializirati, glavni projekt pa bi bil veliki Asuanski jez na Nilu. Ker Egipt ni imel denarja in znanja za izgradnjo takšnega projekta, se je obrnil na pomoč v tujino. Odbili so ga ZDA, Velika Britanija, Francija in Mednarodna banka, medtem ko so v Moskvi menili, da je industrializacijo države treba izvajati postopoma, korak za korakom.
Nacionalizacija Sueškega prekopa
Ker ni dobil potrebne pomoči in financ za izgradnjo jezu, je Naser na zborovanju v Aleksandriji 26. julija 1956 razglasil nacionalizacijo Sueškega prekopa. Zahteval je, da francoska družba Compagnie universelle du canal maritime de Suez, ki je upravljala s prekopom, preide v egiptovske roke. Francija in ZDA sta protestirali proti odločitvi, London pa je šel še korak dlje in obtožil Naserja oviranja pomorskega prometa ter 30. julija prepovedal vsak izvoz v Egipt. Naserja je podprl Nikita Hruščov, ki je Zahod obtožil kolonializma in imperializma ter izjavil, da je desetine tisoče egipčanskih delavcev umrlo pri izgradnji prekopa in da nacionalizacija ne bo ovirala mednarodne plovbe. Obenem pa je izrazil zaupanje, da bo razum vseh vpletenih prevladal.
Sueška kriza: diplomatski spor med Zahodom in Egiptom
V Londonu so se 31. julija 1956 sešli predstavniki Velike Britanije, Francije in ZDA. Evropski sili sta bili pripravljeni na takojšnjo vojaško akcijo, ki pa jo je ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower odsvetoval in namesto nje priporočil mednarodno konferenco za rešitev krize.
Kljub temu je Britanija vpoklicala rezerviste in začela priprave na vojno, podobno pa so reagirali tudi v Egiptu. Konferenco, na kateri je sodelovalo 22 (večinoma prozahodnih) držav, so izvedli v Londonu med 16. in 23. avgustom 1956. Egipt se je ni udeležil, njegove interese sta zastopali le Sovjetska zveza in Indija. ZDA so predlagale, da nad prekopom upravlja mednarodna družba, del prihodkov pa bi dobil tudi Egipt. Naser je bil pripravljen, da se sreča s predstavniki ZDA, Irana, Turčije, Avstralije in Etiopije, ki bi mu podrobno predstavile načrt ameriškega ministra Johna Fosterja Dullesa.
Cel september in oktober so si sledile ena konferenca za drugo, toda na nobeni ni prišlo do zbližanja stališč, predlogi pa so bili zavrnjeni zdaj z ene, zdaj z druge strani. Medtem so se na Bližnjem vzhodu začeli obmejni spopadi med Jordanijo in Izraelom, ki je protestiral zaradi zaprtja Sueškega prekopa in zaradi ogroženosti s strani arabskih držav. Izrael je tako 25. oktobra 1956 začel z mobilizacijo.
Izraelsko-britansko-francoski napad na Egipt
ZDA so Izraelu blago odsvetovale konflikt, kar pa je dejansko pomenilo, da so judovski državi dali zeleno luč za njene načrte. Naser je bil na drugi strani prepričan v moč svoje armade in obsežno oborožitev, ki jo je v zadnjih dveh letih izvedel z nakupi od Sovjetske zveze in Češkoslovaške. Njegov optimizem se je v naslednjih tednih pokazal kot popolnoma zgrešen.
Izrael je 29. oktobra 1956 sprožil napad na egiptovske položaje na Sinajskem polotoku v smeri Sueškega prekopa in začela se je druga izraelsko-arabska vojna. Velika Britanija in Francija sta Izraelu in Egiptu poslali ultimat, v katerem sta v tipični kolonialni maniri zahtevali, da državi prenehata s spopadi, sami pa bosta poslali vojaške kontingente za zavarovanje vseh ključnih taktičnih točk na Sinaju in okoli prekopa.
Naser je ultimat zavrnil in o dogodkih obvestil Eisenhowerja, Tita, Hruščova in Jawaharlala Nehruja. Očitno je, da ZDA niso bile obveščene o združeni izraelsko-britansko-francoski operaciji, a so kljub vsemu solidarizirale z njimi. Sovjetska zveza je podprla Egipt, Izrael označila za agresorja in izjavila, da judovska država izvaja umazano delo za zahodne sile, s ciljem da jim znova omogoči prihod na arabsko območje.
Britanci so 31. oktobra začeli bombardirati egiptovska mesta in spopad se je začel širiti. ZDA so se zavedale, da bi konflikt lahko pripeljal do globalnega oboroženega konflikta, saj je Sovjetska zveza podprla Naserja. Britansko-francosko posredovanje so označili za zmotno, niso pa popolnoma obrnile hrbta svojim zaveznikom. ZDA in Sovjetska zveza sta predlagali takojšnje premirje, a brez uspeha.
Vojaški poraz Egipta na Sinaju
Do 2. novembra 1956 je bil Egipt popolnoma potolčen na fronti in bil prisiljen se umakniti iz Gaze in Sinaja. Francija in Velika Britanija sta iz zraka uničili Naserjevo vojaško letalstvo, ki ni moglo pomagati kopenskim enotam v boju z izraelsko vojsko. 5. novembra so Britanci zasedli Port Said, Francozi pa Port Fouad (mesti ob prekopu), prav tako so zasedli letališča, vodovod in mostove, ki vodijo čez prekop. Egipt je v enem tednu doživel popolno vojaško katastrofo v boju proti Izraelu, Franciji in Veliki Britaniji. Naslednji dan je Egipt privolil v prihod mednarodnih sil pod vodstvom OZN, Francozi pa so 7. novembra izjavili, da nadzorujejo prekop. V desetih dneh je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih do 10.000 vojakov, večina na egiptovski strani.
Po premirju so ZDA, SZ in OZN pritisnili na Izrael, Veliko Britanijo in Francijo, naj se umaknejo iz zasedenih ozemelj. Umik je potekal postopoma in Izrael se je šele spomladi 1957 umaknil iz Gaze.
Na Sinaj so namestili mirovnike OZN, ki so tam ostali do naslednje izraelsko-arabske vojne leta 1967. Marca 1957 je bil Sueški prekop ponovno odprt in pristojbine je začela pobirati egiptovska družba.
Geopolitične posledice sueške krize
Konflikt je močno razdelil zahodni svet in države zaveznice (ZDA, Francija, Velika Britanija in Izrael). Naser je kljub temu, da je bil ponižan na vojaškem področju, dobil, kar si je želel – upravljanje s Sueškim prekopom. V mednarodnih odnosih se je naslonil na Sovjetsko zvezo, ki je na koncu le sprejela predlog o izgradnji Asuanskega jeza, postopoma pa je začel tudi z ustanavljanjem zveze, ki je kasneje dobila ime Gibanje neuvrščenih.
Izrael je na drugi strani pokazal svojo vojaško superiornost na Bližnjem vzhodu, medtem ko sta Francija in Velika Britanija kljub vojaški zmagi doživeli mednarodno ponižanje. Svet ju je označil za agresorki, v diplomaciji pa se je pokazalo, da nista več svetovni kolonialni velesili, saj sta o končanju krize in razpletu konflikta odločali ZDA in Sovjetska zveza. Kriza je dokončno dokazala tudi zadnjim dvomljivcem, da je svet bipolaren, evropske sile pa ne odločajo več o usodah drugih držav v takšni meri, kot so pred hladno vojno.
Sueška kriza in začetek nove faze hladne vojne na Bližnjem vzhodu
Britanska vlada na čelu s torijcem Anthonyjem Ednom je januarja 1957 padla, zamenjal ga je kolega iz iste stranke Harold Macmillan. Bližnji vzhod je postal novo bojišče in boj za vpliv med Washingtonom in Moskvo, česar se je zavedal tudi predsednik Eisenhower, ki je 5. januarja objavil doktrino poimenovano po njem. V njej je izrekel pripravljenost ponuditi ekonomsko in vojaško pomoč vsem državam Bližjega vzhoda in severne Afrike v njihovem boju zoper komunizem, kar je seveda bilo usmerjeno proti Moskvi.
Najpomembnejše arabske države so se nato čez dva tedna sestale v Kairu in združeno zavrnile predlog ameriškega predsednika ter izjavile, da ne bodo nikogaršnja interesna sfera. Dodajmo še, da je vrhunec Sueške krize sovpadal z vrhuncem vstaje na Madžarskem, o čem pa bomo pisali jeseni.