9. aprila leta 1241 so čete mongolskega cesarstva v bitki na Legniškem polju pri šlezijskem mestu Legnice (današnja Poljska) premagale skupno evropsko vojsko pod poveljstvom poljskega šlezijskega vojvode Henrika II. Pobožnega. Bitka se je zgodila dva dneva pred veliko večjo bitko pri Mohiju, v kateri so Mongoli premagali Madžare.
Mongolska armada, ki so jo sestavljali večinoma konjeniki in lokostrelci je štela med 8.000 in 25.000 vojakov. Koalicija evropskih državic, katero so sestavljale Kraljevina Poljska, Markgrofija Moravska in bavarski prostovoljci je po ocenah zgodovinarjev štela od 2.000 do 25.000 mož. V bitki je sodeloval tudi poseben oddelek tevtonskih vitezov, katere je v bitko poslal papež Gregor IX.
V bitki so evropske deželice izgubile večino vojakov, v boju je umrl tudi poveljnik Henrik II. Pobožni. Mongolske izgube niso poznane, očitno pa niso bile majhne, tako da niso tvegali kasnejšega napada na armado Venčeslava I., kralja Bohemije.
