20. avgusta leta 1514 je habsburški in sveti rimski cesar Maksimilijan I. zdal kriminalni sodni red za mesto Ljubljana.
Mestni sodnik se v Ljubljani omenja že v 13. stoletju in je izvajal poleg upravne tudi sodno funkcijo. Še pred pojavom županske funkcije je skupaj z mestnim svetom predstavljal krvno sodišče, torej sodna instanca za izrekanje smrtne kazni za posebno težke zločine. Predpisanih pravil ni bilo, zato se je mestna oblast na začetku 16. stoletja obrnila na cesarja Maksimiljana I. Ta je na današnji dan leta 1514 v Gmundnu izdal kriminalni sodni red oziroma malefične svoboščine za mesto Ljubljana, ki so določale kazni za različne zločine ter predpisovale postopke zoper osumljence in obsojence. Pravni privilegij v obliki kazenskega zakonika je mestu omogočal samostojno izvrševanje krvnega sodstva težjih kaznivih dejanj. Malefični red velja za prvo samostojno uzakonitev kazenskega prava na Slovenskem, eno prvih v tedanjem cesarstvu ter vzor kasnejšim najvišjim državnim kazenskopravnim zakonodajam, med prvimi v Evropi pa je preganjal uboj po uradni dolžnosti. Ljubljanske malefične svoboščine so za umor predvidele sankcijo z usmrtitvijo s kolesom, pri čemer se za umor bližnjega sorodnika, osebe na visokem položaju ali zakonca kazen zaostri s ščipanjem z razbeljenimi kleščami ali vlečenjem obsojenca na morišče. Kadar je bil umor posledica jeze in nepremišljenosti (uboj na mah), je bil storilec obglavljen z mečem. Za detomorilko je bila predvidena posebna kazen, saj bi jo moral rabelj živo zakopati v zemljo in skoznjo zabiti kol, vendar te kazni v Ljubljani niso izvajali. Tistim, ki so umorili lastne starše z namenom dedovanja, je bila poleg smrtne kazni zagrožena zaplemba celotnega premoženja. Prav tako so bili z zaplembo premoženja kaznovani samomorilci. Vsakega, ki je skrival storilca, je doletela prav takšna kazen kot storilca. Mučenje in sodbo mestnega sodišča je izvrševal rabelj, ki je bil od 16. stoletja do sredine 19. stoletja stalno prisoten v Ljubljani in bil plačan po posebni taksi.
Mučenje s kolesom za morilce (FOTO: Wikipedia Commons)
