6. oktobra leta 1708 je v Neaplju umrl pravnik in umetnostni zgodovinar Aleš Žiga Dolničar (Alexius Sigismund Thalnitscher von Thalberg). Star je bil le 23 let.
O mestu umetnikov in filozofov, monumentalnih palač in trgov je dolgo časa veljal rek za vse njegove obiskovalce: videti Neapelj in umreti. Mesto je veljalo za enega najlepših in najstarejših v Evropi, tam pa je svoje zadnje dneve preživel tudi mladi ljubljanski pravnik in eden prvih domačih umetnostnih zgodovinarjev Aleš Žiga Dolničar (Alexius Sigismund Thalnitscher von Thalberg), ki je v prestolnici ob Vezuvu izdihnil 6. oktobra 1708.
Izhajal je iz pomembne ljubljanske družine, saj je bil že njegov dedek Janez Krstnik Dolničar župan Ljubljane, ki je bil zaradi zaslug leta 1688 povzdignjen v plemiški stan s predikatom Thalberg. Aleš Žiga je bil sin pravnika in zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja, glavnega tajnika Akademije operozov in nečak stolnega dekana Janeza Antona Dolničarja, prav tako operoza. Slednji si je prizadeval za gradnjo nove ljubljanske stolnice v sodobnem rimskem slogu in velja za soustanovitelja Javne knjižnice, prve javne znanstvene knjižnice na Kranjskem, ki je bila zasnovana po vzoru bibliotek v Milanu in Rimu.
Aleš Žiga Dolničar pl. Thalberg je bil kljub kratkemu življenju eden najpomembnejših operozov, ki si je na koncu 17. in začetku 18. stoletja prizadevala za kulturno in umetnostno preobrazbo Ljubljane po zgledu Benetk in Rima. Aleš Žiga Dolničar je tako že od majhnega odraščal v intelektualno spodbudnem okolju in kmalu postal poznavalec sodobne italijanske umetnosti in kulture. Svojo prvo izobrazbo je prejel na ljubljanski gimnaziji, nato pa je študiral filozofijo v Gorici. Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Italiji na študiju in popotovanjih. Za študij v Perugii, kjer je dosegel doktorat civilnega in cerkvenega prava, je izbral zato, ker je tam od leta 1701 živel upokojeni ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, s katerim so Dolničarji sodelovali pri prenovi Ljubljane. V Rimu je postal član prestižne Akademije Arkadijcev, kjer se je posvečal govorništvu, preučevanju umetnosti in risanju.
Na domačo Kranjsko je očetu pošiljal pisma z nasveti gradnje nove stolnice, ki jo je vodil njegov stric. Aleš Žiga je veliko svojega časa posvetil branju in študijem risanja ter umetnosti, zlasti cerkvene arhitekture. Že ob skupnem potovanju z očetom leta 1703 v Gorico, Benetke in Padovo je verjetno nastal načrt za ustanovitev ljubljanske umetnostne in risarske akademije. Aleš Žiga Dolničar velja za prvega opisovalca umetnostnozgodovinskih spomenikov in avtorja več potopisnih spisov. Za seboj je pustil obsežno knjižno zbirko in več lastnih rokopisnih del s pretežno retorsko in umetnostno vsebino, med njimi opise Benetk, Padove, Perugie in Rima, ki so danes deloma ohranjeni v Semeniški knjižnici.
Zadnje potovanje na jug Italije je bil zanj usodno, saj je v Neaplju, kjer si je nameraval ogledati mestne znamenitosti in umetnostno kulturne spomenike, komaj triindvajsetletnega pokopala mrzlica. Po nepričakovani smrti mladega intelektualca so bili rokopisi in knjige poslani k očetu v Ljubljano, ki je nekaj let zatem v sinovem spisu o opisu Benetk, pripisal znamenito hvalnico Ljubljani: »Ljubljana, izmed avstrijskih mest najstarejša, nadvse sloveča po prijetnosti, odličnosti, znanostih in škofiji, preslavnega zgodovinarja Schönlebna domovina, vrvi od ljudi. Trdnjava, ki se dviga nad njo, je bila dovolj odlična, daje bila nekoč sedež tribunalov.« S temi besedami se je navezoval na starodavne korenine ljubljanske mestne naselbine, ki so segale od Jazonovih argonavtov do Emone in izoblikoval idejno podlago za znanstveno, kulturno in umetnostno prenovo Ljubljane v duhu baroka po vzoru občudovanih italijanskih mest.
Hiša ljubljanskih Dolničarjev, danes del mestne hiše (FOTO: Wikipedia)
