5. maja Leta 1821 je na samotnem otoku Sv. Helena sredi Atlantskega oceana v pregnanstvu umrl francoski cesar in vojskovodja Napoleon Bonaparte. Star je bil 51 let. Vzrok smrti je bila zastrupitev z arzenikom. Svojo kariero je začel kot otrok francoske revolucije, ter jo nadaljeval z uspešnimi vojaškimi kampanjami konec 18. stoletja. Predvsem se je izkazal v boju proti številčno premočni armadi Mamelukov v Egiptu. Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Največji vzpon je dosegel med letoma 1809 in 1812, ko je bila v njegovem cesarstvu skoraj polovica Evrope. Leta 1809 je tudi ustanovil Ilirske province, francoski protektorat, ki se je raztezal vse od Koroške pa do Dubrovnika. Glavno mesto Ilirskih provinc je postala Ljubljana, v kateri so Francozi ustanovili Botanični vrt. Za Napoleona se je prevrat na vojaškem področju zgodil leta 1812 po neuspešnem pohodu v Rusijo, ko je v ruski zimi umrlo ogromno francoskih vojakov. Obenem so Napoleonu velike težave povzročali napadi španskih gverilcev na Iberskem polotoku. Po porazu pri Leipzigu leta 1813 in vdoru koalicijskih sil v Francijo je bil izgnan na Elbo, od koder je pobegnil in se leta 1815 za 100 dni vrnil na oblast. Pri Waterlooju so ga angleške in pruske sile znova premagale ter ga izgnale na otok Sv. Helena. Napoleona so sprva po britanski odločitvi pokopali na Sveti Heleni, leta 1840 pa so njegovo truplo prevzeli v Francijo in ga z vsemi častmi pokopali v Parizu.
English (UK) 
Slovenščina