16. septembra leta 1849 so svečano odprli železniško progo med štajerskim Celjem in kranjsko Ljubljano.
»Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druge mesta, kakor tiček poletim«, so bili verzi našega pesnika Franceta Prešerna o železni cesti v Ljubljani, ki jo je napovedal že leta 1845 v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Izum parnega stroja v 18. stoletju je bil uvod v nastanek parne lokomotive in s tem železniškega prometa, ki je bil eden najpomembnejši tehnološki dosežek 19. stoletja.
Prvo železniško progo na svetu, po kateri je vozila Stephensonova parna lokomotiva, so zgradili leta 1830 v Veliki Britaniji in je potekala med pristaniškim mestom Liverpool in Manchestrom v dolžini 50 kilometrov. Železnica je postala sinonim za industrijsko revolucijo in omogočala prevoz večjega števila ljudi in blaga na daljavo. Po vzoru zahodnoevropskih držav je tudi takratno Avstrijsko cesarstvo želela razvijati nove transportne poti.
Najpomembnejša železniška povezava, ki je potekala tudi čez velik del današnje Slovenije, je bila povezava med prestolnico Dunaj in največjim avstrijskim pristaniščem Trst, bolj znana pod imenom Južna železnica. Izgradnja 577 kilometrov dolge železnice, ki je potekala skoraj dve desetletji od leta 1837, je bil izreden gradbeni, arhitekturni in tehnološki podvig. Gradnja je potekala po etapah, od mesta do mesta, predvsem zaradi tehničnih in geografskih ovir. Na slovenskem ozemlju je bila železniška proga med Gradcem in Celjem slavnostno odprta 2. junija 1846, do Ljubljane pa je potrebovala še tri leta. Progo do Ljubljane so načrtovali že v letih 1842 in 1843, sprejeta pa je bila varianta ob toku Savinje iz Celja do Zidanega Mosta in skozi sotesko ob reki Savi do Litije in naprej do Ljubljane. Izbrana je bila predvsem zaradi odkritega premoga v okolici Hrastnika, Trbovelj in Zagorja.
V Ljubljani pa so medtem že leta 1847 pričeli graditi kolodvor oziroma postajno poslopje. Železniško postajo so postavili v takratno ljubljansko predmestje na Dolgih njivah ob poti, ki je vodila iz stare Ljubljane na Posavje skozi Blatno vas. Postaja je bila dolga kar 820 metrov, iz potrebnega gramoza, ki so ga izkopali v bližini, pa je nastala jama, danes poznana kot Zelena jama. 66 metrov dolgo in 12 metrov visoko dvonadstropno postajno poslopje je bilo zgrajeno v neoromanskem arhitekturnem slogu, lesen zvonik z uro kot simbol železniških postaj državne južne železnice, pa se je porušil ob velikonočnem potresu leta 1985. Obnovljen je bil v času samostojne Slovenije.
Prvi vlak je v današnjo slovensko prestolnico prisopihal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., na današnji dan 16. septembra 1849 pa je bila uradna in svečana otvoritev proge Celje – Ljubljana. Na njeni celotni progi so bile železniške postaje okrašene s cvetjem, slavoloki in zastavami. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami z gradu in zvonjenjem iz cerkva. Otvoritve proge Dunaj – Ljubljana se je udeležila množica meščanov, med njimi tudi politični in cerkveni vrh z deželnim glavarjem in ljubljanskim knezoškofom. Ljubljančane je v imenu cesarja Franca Jožefa pozdravil nadvojvoda Albrecht, ki ga je sprejel župan mesta. Obe lokomotive in železniška poslopja so blagoslovili, podeljena so bila odlikovanja za zasluge pri gradnji železnice, v Kazini pa je potekal banket za povabljene goste. Slavje je potekalo do jutranjih ur, ki se je končalo z budnico godbe narodne garde. Na drugem kraku železnice pa so na dan otvoritve uprizorili prvo predstavo v slovenskem jeziku v Celju, in sicer Linhartovo Županovo Micko.
Ljubljanski kolodvor (FOTO: Wikipeida)
