29. maja leta 1850 se je rodil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Kot odličen učenec je končal gimnazijo v Ljubljani in študiral teologijo. Leta 1873 je bil mašniško posvečen in odšel na Dunaj nadaljevati študij, kjer je tudi doktoriral. Eno leto je bil teolog v ženski kaznilnici, nato pa leti in pol preživel na študijskem potovanju po italijanskih in nemških univerzah. Ob vrnitvi v Ljubljano je postal podravnatelj bogoslovnega semenišča ter profesor cerkvene zgodovine, dogmatike in prava. Leta 1882 je kot kanonik vrhbosanskega kapitlja odšel v Sarajevo, kjer se je zavzemal za spravo med pravoslavno in katoliško cerkvijo ter si nadel ime Bonaventura po svetniku, zagovorniku sprave med grško in rimsko cerkvijo. Septembra 1897 je postal sarajevski pomožni škof, že naslednje leto pa ga je cesar Franc Jožef predlagal za ljubljanskega škofa. Ljubljansko škofijo je vodil 32 let. Po vzoru Sokola je bil pobudnik za ustanovitev katoliške telovadne organizacije Orel. Leta 1901 je dal postaviti v Šentvidu nad Ljubljano prvo popolno slovensko gimnazijo, Škofijsko klasično gimnazijo, načrte zanjo pa je naredil arhitekt Josip Vancaš. Bil je publicist in se tudi aktivno politično udejstvoval na Slovenskem. Škof Jeglič se je že leta 1906 zavzemal za splošno in enako volilno pravico. Septembra 1917 je podprl politiko majniške deklaracije in s tem začel deklaracijsko gibanje, ki je oktobra 1918 pripeljalo do samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Podpiral je politični program Slovenske ljudske stranke in njen socialni program, odločna zavračal liberalno in komunistično politiko. Kljub temu, da je leta 1899 pokupil Cankarjevo Erotiko in jo dal sežgati, so tudi Jegličevi nasprotniki priznavali, da se v njih »popisuje kočljiv predmet«.
Škof Anton Bonaventura Jeglič (FOTO: Wikipedia Commons)
