11. junija leta 1871 se je v občini Martinska Ves v bližini Siska rodil hrvaški in jugoslovanski politik Stjepan Radić. Leta 1904 je z bratom Antunom ustanovil Hrvaško ljudsko kmečko stranko, ki jo je vodil vse do leta 1928. Jeseni 1918 je v Narodnem vijeću nasprotoval združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s kraljevino Srbijo, saj se je bal da bo nova država centralistično urejena. Njegovi strahovi so se izkazali za upravičene, zato so Radić in njegova kmečka stranka postali glavna opozicijska stranka v državi, ki je nasprotovala unitaristični politiki kralja Aleksandra in premierja Nikole Pašića.
Radić celo ni priznaval Vidovdanske ustave in dinastije Karađorđevićev ter je veliko potoval v tujino (Velika Britanija, Avstrija, Sovjetska zveza), kjer je poskušal pridobiti mednarodno podporo v boju proti režimu v Beogradu. Po vrnitvi iz Sovjetske zveze je bil zaprt, saj je bil obtožen pomaganja sovjetskim komunistom v Kraljevini SHS (Komunistična partija je bila v državi tedaj prepovedana). A najhujše je šele sledilo, leta 1928 so ga namreč v Beogradu sredi parlamenta ustrelili medtem, ko je nasprotoval predlogu, da se Kraljevina SHS preimenuje v Veliko Srbijo. Umrl je mesec dni kasneje, kar je privedlo do dokončnega razkola med Srbi in Hrvati, kralj pa je bil bolj ali manj prisiljen razpustiti parlament in razglasiti diktaturo. Njegov pogreb je pospremilo deset tisoče meščanov Zagreba, Radić pa je postal mučenik in simbol boja Hrvatov proti velikosrbski politiki.
Radić v Dubrovniku, manj kot mesec dni pred atentatom v Beogradu (FOTO: Wikipedia)
