18. junija leta 1896 se je v Križah pri Tržiču rodil slovenski in jugoslovanski zgodovinar, pravnik in publicist Lojze Ude starejši.
V prvi svetovni vojni se je še ne dvajset let star, bojeval na raznih frontah in dosegel čin poročnika. Zaradi zavzemanja za Jugoslavijo je prišel pred vojno sodišče, oktobra leta 1918 je sodeloval pri uporu 2. gorskega strelskega polka in nato z njim v imenu Jugoslavije začasno zasedel Gorico. Pozneje se je pridružil borcem za severno mejo ter sodeloval v vseh bojih za Koroško.
Leta 1929 je v Ljubljani diplomiral iz prava, nato kot odvetniški pripravnik služboval v več krajih po Sloveniji ter pozneje odprl odvetniško pisarno v Lenartu v Slovenskih goricah. Po okupaciji Slovenije se je pred nacisti umaknil v Ljubljano in začel sodelovati z Osvobodilno fronto, od leta 1943 pa je opravljal več pomembnih funkcij; med drugim je bil tudi predsednik verske komisije pri Slovenskem narodnoosvodilnem svetu.
Po vojni je deloval kot izvedenec pri pripravi gradiva za slovenske mejne zahteve, nato pa je bil znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja ter višji znanstveni sodelavec Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Lojze Ude se je že kot študent vključil v razprave o položaju slovenskega naroda v Jugoslaviji; povezoval ga je s socialnim vprašanjem in nasprotoval kulturnemu boju, ki je hromil narodne sile. Posvetil se je zgodovinopisnemu raziskovanju, zlasti problematiki Koroških Slovencev, se zavzemal za priznanje zaslug koroškim prostovoljcem in generalu Maistru ter za bolj stvarno in pravično uradno politiko do slovenske manjšine na Koroškem. Za svoje delo je prejel več odlikovanj, že leta 1920 pa zlato Obilićevo medaljo za hrabrost.
Lojze Ude (FOTO: Wikipedia commons)
