22. decembra 1941 je bila v vzhodnobosanskem mestu Rudo ustanovljena prva redna enota Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije I. proletarska brigada. Po koncu II. svetovne vojne smo na ta dan zato praznovali dan Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Kot državni praznik je bil uveden 20. oktobra 1947 na ukaz vrhovnega poveljnika oboroženih sil Josipa Broza Tita.
Po razbitju Užiške republike in prvotnem neuspehu v boju proti četnikom, so se partizanske enote umaknile v Sandžak in vzhodno Bosno. Po izkušnjah iz bojev proti okupatorjem in kolaboratorjem v Srbiji iz leta 1941 je Tito uvidel, da obstaja potreba po formiranju močne izurjene mobilne bojne enote, ki bi se lahko zoperstavila močnejšemu in bolj oboroženemu nasprotniku, kar male partizanske enote niso bile sposobne. Tako je prišlo do odločitve o ustanovitvi I. proletarske brigade. Sprva je brigada štela okoli 1200 vojakov, od tega je bilo več kot 70 žensk. Prvi poveljnik je bil veteran španske državljanske vojne Koča Popović, politkomisar pa Filip Kljajić. Sprva je brigada štela pet bataljonov, nato so dodali še šestega. V času ustanovitve brigade je v okupirani in razkosani Jugoslaviji bilo 16 italijanskih, 6 nemških, 5 bolgarskih in 2 madžarski diviziji, ki so štele preko pol milijona vojakov, katerim je podporo dajalo približno 120.000 vojakov kolaboratorskih gibanj. Celotno narodnoosvobodilno gibanje je tedaj štelo okoli 80.000 članov.
Brigadni ognjeni krst je potekal že na dan ustanovitve, ko se je med 22. in 23. decembrom brigada na področju Gaočića in Mioča spopadla s sovražnikom, pri čemer je partizanom uspelo zajeti 124 italijanskih vojakov. Tito in politbiro sta zagovarjala, da mora biti I. proletarska brigada multietnična, tako da so jo že spomladi 1942 sestavljali borci iz vseh delov Jugoslavije. Brigada je tudi predstavljala močno mobilno rezervno enoto Vrhovnega štaba Narodnoosvobodilnega gibanja okupirane Jugoslavije. Brigada se je borila naslednjih 41 mesecev vse do konca vojne. Sprva so ji bili glavni nasprotniki Nemci, Italijani in četniki, kasneje pa se je borila tudi proti domobranski vojski Neodvisne države Hrvaške. Sodelovala je v šestih od sedmih ofenziv na področju Jugoslavije tekom II. svetovne vojne. V obdobju treh let in pol je bilo v brigadi preko 13.500 vojakov in vojakinj, od tega jih je okoli 5000 izgubilo življenje. Do konca vojne se je izpopolnila v svojem načinu bojevanja in so jo spoštovali tudi njeni nasprotniki, o čemer najbolje govorijo besede Arturja Phelpsa, poveljnika SS divizij specializiranih za bojevanje v hribih, ki je leta 1944 brigado opisal kot nevarnega in resnega nasprotnika, ki je zelo dobro vodena ter se bori kot enota regularne vojske.
Tito preglejuje I. Proletersko brigado v Bosanskem Petrovcu (april 1942) – FOTO: Wikipedia