19. marca leta 1962 se je končala alžirska osamosvojitvena vojna, ki je trajala vse od leta 1954. Štejemo jo za enega najbolj pomembnih dekolonizacijskih bojev v obdobju hladne vojne in simbololov afriške borbe za neodvisnost od evropske nadvlade.
Nezmožnost francoske politike in vojske da stre upor v Alžiriji je leta 1958 v francosko politiko spet pripeljala že upokojenega generala Charlesa de Gaullea. Francoski heroj II. svetovne vojne je tako maja 1961 začel pogajanja v Evianu s predstavniki alžirskega »Narodnega osvobodilnega gibanja«. Po dolgotrajnih pogajanjih sta sprti strani dogovorili premirje 18. marca 1962, ki sta ga javnosti oznanili dan kasneje.
Aprila 1962 se je na referendumu 90% francoskih volivcev odločilo glasovati za potrditev Evianskih dogovorov in tako potrditi Alžircem pravico do samostojnosti. 1. julija so na referendum odšli še Alžirci in se s ogromno večino (99.72%) odločili za neodvisnost.
V vojni, ki je trajala seden let in polje življenje izgubilo okoli 150.000 alžirskih bojevnikov, na drugi strani so francoske čete izgubile okoli 26.000 vojakov. V vojni je močno trpelo tudi civilno prebivalstvo, saj je umrlo okoli 60.000 alžirskih in francoskih civilistov. Po neodvisnosti Alžirije je svoje domove zapustilo okoli milijon Evropejcev, ki so po večini odšli v Francijo. Z izgubo Alžirije je »de facto« bilo tudi konec francoskega kolonialnega imperija.
