4. septembra leta 1971 je trolejbus na progi Vižmarje – Vič opravil zadnjo vožnjo v naši prestolnici.
Ljubljanski javni prevoz sega v začetek 20. stoletja, ko je tramvaj 6. septembra 1901 zapeljal po mestnih ulicah. Mreža se je hitro širila tudi v takratna predmestja in okoliške vasi, ki so danes del Mestne občine Ljubljana. Nekdanja predmestja, Vič in Šentvid, posebno pa Šiška, ki so bila povezana s tramvajem, so se skoraj spojila z mestom. Po drugi svetovni vojni se je zaradi naglega naraščanje mestnega prebivalstva povečalo tudi število prepeljanih potnikov.
Zaradi vedno večjih potreb in nezmožnosti tedanjih tramvajev so leta 1951 kot javno prevozno sredstvo v Ljubljani poleg tramvaja uvedli še trolejbus. Trolejbus je opravil prvo vožnjo 6. oktobra 1951 po Titovi cesti; proga je potekala od Gospodarskega razstavišča do Ježice. Prvi ljubljanski trolejbusi so bili modro-bele barve in izredno težki. Maja 1953 je mestni ljudski odbor ustanovil komisijo, ki je pripravila predlog o prehodu mestnega prometa s tramvaja na trolejbus in avtobus. Prehod je bil postopen. Tramvaj je zaradi prometne preobremenjenosti in premajhnih prevoznih zmogljivosti postal problem. Ko so se začeli uveljavljati osebni avtomobili, je bil to dodaten razlog za drugačno ureditev prometa po ljubljanskih ulicah, ki bi osebnim avtomobilom jemala manj voznih površin.
Večletna rekonstrukcija mestnega prometa po letu 1952 je leta 1958 dokončno ukinila tramvaj. Na svojo zadnjo vožnjo se je odpeljal 20. decembra 1958. Ko so v mestu dokončno ukinili tramvaj, so začeli širiti trolejbusno omrežje. Nove kontaktne vode so napeljali nad Celovško cesto do Vižmarij in nad Tržaško cesto do Viča. Tako je leta 1957 nastala trolejbusna proga št. 1 Vižmarje–Vič. Podjetje Električna cestna železnica se je leta 1958 preimenovalo v Ljubljanski transport, ki se je začel ukvarjati tudi z medkrajevnim prometom. Od remize do Litostroja je začel voziti trolejbus leta 1962, od obračališča na Ježici do Črnuč pa dve leti kasneje. Na vrhuncu leta 1964 so v Ljubljani obratovale štiri trolejbusne proge med Vičem, Črnučami, Vižmarjami in Litostrojem, po njih pa je vozilo 53 trolejbusov, toliko kot prej tramvajev.
Žal so imeli trolejbusi v tistem času številne težave. Njihova povezava z žicami nad cestiščem se je večkrat snela, kar je povzročalo neprijetne zamude. Poleg tega je v zimskih razmerah na posoljenih cestah slana voda prihajala v stik z električno napeljavo in povzročala kratke stike, včasih pa je bila pod napetostjo kar celotna karoserija trolejbusa, zaradi česar je lahko potnike, ki so se dotaknili kovinskih delov vozila, stresla elektrika. Podjetje Ljubljanski transport po elektrifikaciji trolejbusne proge Ježica–Črnuče ni več odpiralo novih trolejbusnih prog. Najprej sta bila ukinjena odseka Ježica–Črnuče in remiza– Litostroj, zatem pa še Ajdovščina–Ježica. Odpirati so začeli nove avtobusne povezave, tudi v nove mestne predele in primestja: Sostro, Medvode, Zalog, Vevče.
Mestni promet se je širil skladno z rastjo mesta. Jeseni 1971 so trolejbusi potihoma in brez ceremonij izginili v zgodovino z zadnjo vožnjo po Ljubljani 4. septembra na progi Vižmarje–Vič. Nadomestili so jih avtobusi mestnega prometa. V tistem času je bila nafta kot pogonsko gorivo zelo poceni in trolejbus cenovno ni vzdržal konkurence avtobusov. Ostalo je samo ime, ki se še zdaj uporablja za avtobuse – trola.
Trolejbusni promet na križišču Titove (današnje Slovenske ceste) in Dalmatinove ulice (FOTO: Wikipedia)
