18. novembra leta 1991 je po trimesečnem obleganju v vzhodni Slavoniji padlo hrvaško mesto Vukovar.
Po razglasitvi neodvisnosti Hrvaške, ki ji je srbska manjšina nasprotovala, so že poleti leta 1991 srbske paravojaške enote začele postavljati vojaške baze v vzhodni Slavoniji. Podpirale so jih oblasti v Beogradu na čelu s Slobodanom Miloševićem in JLA, v kateri so tedaj močno dominirali Srbi. Pod pretvezo, da želijo zaščititi srbsko prebivalstvo na Hrvaškem, so enote JLA 25. avgusta 1991 začele z bombardiranjem mesta. JLA je sodelovala s paravojaškimi prostovoljnimi enotami Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja (četniki) in lokalnim srbskimi milicami. Jugoslovanski armadi so v bitki poveljevali Života Panić in Mladen Bratić. JLA in srbske paravojaške enote so štele preko 30.000 vojakov, imele pa so podporo letal, helikopterjev in velikega števila tankov (okoli 400). Vukovar je branilo okoli 2.000 mož. To so bili večinoma pripadniki Hrvaške narodne garde, katera se je novembra preimenovala v Hrvaško vojsko, in Hrvaške policije. V bitki pa so sodelovale tudi enote HOS-a (Hrvatske obrambene snage).
Manj številne in slabše oborožene hrvaške enote so skoraj tri mesece branile mesto. Prvi srbski poskusi zavzetja mesta so stekli v septembru (14.9.-20.9.1991), a so bili neuspešni, med napadalci pa so povzročili velike izgube. Po tem porazu je prišlo do spremembe taktike in začelo se je silovito obstreljevanje mesta. Konec septembra so v Vukovar prispele tudi nove tankovske okrepitve iz Srbije in v začetku oktobra je bilo mesto popolnoma obkoljeno. Obstreljevani niso bili le vojaški cilji, ampak tudi civilni (predvsem Vukovarska bolnišnica). Hrvaški viri trdijo, da je dnevno na Vukovar padalo po 8000 bomb, medtem ko je bilo v celotni bitki na mesto bilo izstreljenih več kot šest milijonov projektilov. V bitki v Borovem naselju (severni del Vukovarja) je padel tudi Blago Zadro, eden najzaslužnejših za obrambo mesta in hrvaški narodni heroj.
Novembra so izčrpani branilci ostali skoraj brez protitankovskega orožja in ostale vojaške opreme. Hrvaška vlada v Zagrebu v Vukovar ni poslala nobenih okrepitev, zato še danes krožijo različne teorije, da je bilo mesto dejansko prodano. Vukovar je bil dokončno zavzet 18. novembra, obenem pa je bilo ujeto veliko število hrvaških vojakov in civilistov. V bitki je življenje izgubilo 1624 hrvaških braniteljev.
Po zavzetju so sledili tragični dogodki. Od 18. do 21. novembra 1991 so srbske enote v kraju Ovčara, v bližini Vukovarja, usmrtile 264 oseb, ki so bile večinoma hrvaške narodnosti. Usmrčeni niso bili le vojni ujetniki, ampak tudi civilisti, med njimi ženske in otroci. Najmlajša žrtev pokola je bil 16-letni deček, najstarejša pa je bila stara 77 let. Po zavzetju mesta je bilo okoli 7.000 ljudi poslano v srbska koncentracijska taborišča, 22.000 prebivalcev (Hrvati in ostali nesrbi) pa je zapustilo mesto. Za te zločine so bili odgovorni Veselin Šljivančanin in Mile Mrkšić. Mednarodno sodišče v Haagu je kasneje obsodilo Mrkšića na 20, Sljivančanina pa na pet let zaporne kazni.
Onesposobljeni JLA tank T-55 v Vukovarju (FOTO: Wikipedia)
