V slovenskem in zgodovinopisju ostalih jugoslovanskih republik smo veliko pozornosti posvečali prvem ter posebej drugem zasedanju AVNOJ-a. Tretje, ki je potekalo avgusta 1945, pa je bilo običajno zapostavljeno. Letos obeležujemo osemdeseto obletnico tega dogodka.
Po koncu II. svetovne vojne maja leta 1945 je vodstvo Narodnoosvobodilnega gibanja in njena vodilna sila Komunistična partija Jugoslavije začela postopoma implementirati obsežne politično-ekonomsko-ideološke reforme v osvobojeni državi, ki jih je deloma izvajala že tekom vojne na osvobojenih ozemljih. Kljub cilju izpeljave socialistične revolucije, pri čemer so se zgledovali predvsem po zgodnjem obdobju sovjetske oblasti v Rusiji (in kasneje ZSSR), je poleti in jeseni 1945 prišlo do obnovitve številnih političnih strank, ki so delovale v Jugoslaviji pred vojno (Demokratska, Radikalna, Socialistična, Socialdemokratska, HRSS, Narodna kmečka stranka itd.).
Vlada Demokratske federativne Jugoslavije (parlamentarci AVNOJ-a) je na osnovi sporazuma Tito-Šubašić (poleg Šubašića so od predvojnih politikov v vlado kot ministri vstopili še Grol, Šutej in Kosanović) tako sprejela v svoje vrste skupino 36 nekompromitiranih poslancev, ki v vojni niso sodelovali z okupatorjem ter tako razširila AVNOJ (Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije/Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije). Nekatere stranke so se odločile da z novimi oblastmi ne sodelujejo, predvsem Radikalna in Demokratska.
AVNOJ postane začasna narodna skupščina
S ponovno vzpostavitvijo strankarskega življenja so se poslanci razširjenega AVNOJ-a odločili sestati še zadnjič pred izvedbo volitev. Tretje zasedanje AVNOJ-a je potekalo med 7. in 10. avgustom leta 1945 v glavnem mestu Jugoslavije – Beogradu. Glavne naloge zasedanja so bile sprejetje nekaterih pomembnih zakonov za bodoči razvoj države in predvsem priprava na izvedbo volitev v ustavodajno skupščino.
Določili so še, da se AVNOJ do izvedbe volitev razglasi za začasno narodno skupščino. Odločitev je bila logična, saj so bile vlade že vzpostavljene na republiškem nivoju (LR Srbija 9. aprila, LR Hrvaška 14. aprila, LR Makedonija 16. aprila, LR Črna Gora 17. aprila, LR Bosna in Hercegovina 27. aprila in LR Slovenija 5. maja 1945). Še en pomemben zakon, ki je bil sprejet, je bil zakon o agrarni reformi in kolonizaciji.
Tretje zasedanje AVNOJ-a se je končalo 10. avgusta 1945, še naslednjih šestnajst dni pa je delovalo in sprejemalo odločitve kot začasna narodna skupščina Demokratske federativne Jugoslavije. Dodajmo še da se je zasedanje začelo le dan po tem, ko so Američani odvrgli jedrsko bombo na Hirošimo, dan pred koncem zasedanja pa je bil žrtev še Nagasaki, kar je šokiralo številne poslance ter vplivalo na vzdušje in opravljeno delo le teh.
Volitve in zmaga za Ljudsko fronto
11. novembra 1945 so bile izvedene volitve, prve, na katerih so lahko glasovale tudi ženske. Zaradi dominantnega položaje, ki ga je imela KPJ v okviru NOB-ja in oblastnih strukturah po vojni, je Ljudska fronta (LF) – ta je združevala politične sile, ki so vodile boj proti okupatorju skupaj z nekaterimi predvojnimi strankami – zanesljivo zmagala s približno 90 odstotki glasov. Na področju LR Slovenije je bila ta številka 83 odstotkov. Kar 8.393.435 volivcev je oddalo »gumijasto kroglico« za LF, medtem ko je 838.239 odvrglo kroglico v škatlo brez liste.
Seveda je prišlo tudi do številnih poneverb, saj je sam Tito še poleti 1945 menil, da bodo na volitvah dobili med 60 in 70 odstotkov glasov. Številni politiki, ki so se pridružili vladi po sporazumu Tito-Šubašić, so po teh volitvah zapustili vladne in oblastne strukture, nekateri so se umaknili iz politike ter javnega življenja, nekateri pa so celo zapustili državo.
Na podlagi rezultatov volitev je bila sklicana ustavodajna skupščina, sestavljena iz zvezne skupščine in skupščine narodov. Sprejela je deklaracijo, s katero je ukinila monarhijo in na drugo obletnico II. zasedanja AVNOJ-a (29.11.1945) razglasila Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Svoje delo je nadaljevala z obravnavanjem osnutka nove ustave, ki je bila sprejeta 31. januarja 1946. Z njo so bili uzakonjeni dosežki narodnoosvobodilne borbe, ustavodajna skupščina pa je postopoma postala narodna skupščina Jugoslavije. S tem je AVNOJ, ki je svojo pot začel novembra leta 1942 v Bihaću, zaključil svojo pot in prenehal obstajati.