Obeležujemo osemdeset let od največje tankovskega spopada v zgodovini – bitke pri Kursku.
V začetku februarja 1943 so nemške in ostale sile osi položile orožje v Stalingradu. Rdeča armada je po mesecih neizprosnih bojev uspela streti nemški vojaški stroj in nato poskušala prevzeti iniciativo, izkoristiti umik nemških sil na zahod ter osvoboditi čim več ozemlja. Kursk je bil osvobojen 8. februarja 1943, Harkov pa dober teden dni kasneje. Toda tudi Rdeča armada je bila izčrpana in nemške sile so s pomočjo novih tankov Tiger v uspešni protiofenzivi ponovno uspele zavzeti Harkov sredi marca 1943. Pomladne padavine so nato prekinile spopade, sovjetsko osvobojeno ozemlje pri Kursku pa je postalo nekakšna izboklina, obkoljena z dveh strani, kje so bile nameščene nemške sile in njenih zaveznic.
Operacija Citadela
Hitler, še vedno besen zaradi poraza pri Stalingradu, je ukazal načrtovanje nove bojne ofenzive, s katero bi ponovno prevzeli pobudo na vzhodni fronti. Aprila 1943 so operacijo poimenovali Citadela. Sovjetske oborožene sile so z zaskrbljenostjo pričakovale novo nemško poletno ofenzivo, največ sivih las pa so jim povzročali novi nemški tanki Tiger. Ko so Sovjeti enega zasegli pri Leningradu, so ga skrbno proučili in ugotovili, da se njegova glavna prednost skriva v izjemno močnem sprednjem oklepu in večjem dosegu izstrelkov, ki so na dolge razdalje zlahka prebijali šibke oklepe sovjetskega tanka T-34. Edino učinkovito orožje proti novim nemškim tankom je bilo protitankovsko orožje, ki pa ga je primanjkovalo.
Kakorkoli že, štab sovjetskih oboroženih sil (STAVKA) je izvedel, da se pripravlja nova nemška ofenziva. Hitler je ukazal čimprejšnji napad, po možnosti že v začetku junija 1943. Nemški generali, predvsem Hitlerjev ljubljenec Model, so si želeli več časa za pripravo in dobavo novih tankov ter letal na vzhodno fronto, toda vrhovni nemški poveljnik jim je dal na voljo le mesec dni. To pa je bilo dovolj za rdečo armado, da je pripravila na tisoče kilometrov rovov, trojno linijo obrambe, fortifikacije za protitankovsko orožje in tanke.
Sovjeti presenetijo Nemce
Za povrh so Sovjeti v začetku julija od zajetega nemškega inženirja izvedeli, da bodo Nemci sprožili ofenzivo 5. julija. Ker niso vedeli točne ure napada, so sami sprožili preventivni napad s topništvom in večcevnimi raketometi katjušami ter tako še pred ofenzivno dejansko uničili številne nemške tanke. Sledil je nemški odgovor s topništvom s ciljem oslabitve sovjetskih obrambnih linij. Po koncu obstreljevanja so v ofenzivo prešli nemški tanki in ostala oklepna vozila s pehoto. Začela se je največja tankovska bitka v zgodovini človeštva.
Proti Kursku iz smeri juga (Belgorod) je krenila nemška bojna skupina Jug s 1500 tanki in 445.000 vojaki pod vodstvom strokovnjaka za tankovsko bojevanje Ericha von Mansteina. Pozicije je branila skupina Voronježskega fronta pod poveljstvom Nikolaja Vatutina, ki je poveljeval skoraj 650.000 možem in 1700 tankom. Vatutin je pred tem že mesece zahteval od poveljstva, da preide v ofenzivo, a mu je Stalin ni dovolil. Bil je izjemno nadarjen poveljnik, ki pa je bil bolj kot za obrambne, strokovnjak za napadalne akcije. Konca vojne pa ni dočakal, saj so ga leta 1944 ubili ukrajinski nacionalisti.
Iz smeri severa (Orjol) je Sovjete napadel von Kluge (armadna skupina Center), ki je pod poveljstvom imel 332.000 mož in preko tisoč tankov. Obramba je bila zaupana generalu Rokosovskemu s 700.000 vojaki in 1800 tanki. Rdeča armada je imela v pripravljenosti še strateške rezerve pod poveljstvom Ivana Konjeva, ki so bile stacionirane med Voronježom in Kurskom.
Prvi so v napad krenili nemški čistilci min in močni uničevalci tankov Elefanti, znani tudi pod imenom Ferdinand. Za njimi so sledili napadi tankovskih enot Tigrov in Panterjev. Sovjetske obrambne strukture so bile izjemno dobro pripravljene in Nemcem že prvi dan uničile polovico vseh Ferdinandov. V napad se je vključila tudi nemško letalstvo (Luftwaffe), ki je z lovci-bombniki Focke-Wulff, Junkersi in Henscheli napadalo sovjetske obrambne položaje in uničevalo minska polja. Po sedemnajstih urah napada so elitne enote SS panzer uspele prebiti prvo linijo obrambe Rdeče armade. Uspešni so bili predvsem napadi z juga, kjer je poveljeval von Mansteein.
General Vatutin je v napad poslal tankovsko armado generala Katukova, ki pa je kmalu izgubila 60 odstotkov svojih enot. Katukov je osebno telefoniral Stalinu in prosil naj ustavijo ofenzivo, saj izgubljajo preveč enot. Stalin je po tehtnem premisleku privolil v predlog. Sovjetski tanki so se nato postavili v izredno defenzivni položaj in skupaj s pehoto in topništvom čakali na prihod sovražnika.
Sovjeti izčrpajo sovražnika
Sovjeti niso počivali niti na severnem delu fronte, kjer je tankovska armada generala Rodina prešla v ofenzivo. Ni sicer uspela prebiti nemških linij, je pa vsaj ustavila njihovo napredovanje. Nemci so sicer nadaljevali napade na severnem delu fronte vse do 10. julija, ko je operacija izgubila sapo. Številčnejše enote generala Rokosovskega so uspele izčrpati sovražnika. Na drugi strani so Nemci na jugu uspeli prebiti drugo linijo sovjetskih obramb in hitro napredovali. Kljub uspehom pa so imeli ogromne izgube, še posebej, ko je aktivnosti povečalo sovjetsko letalstvo. Nemci so imeli na začetku ofenzive imeli 200 Panterjev, a jih je po petih dnevih bojevanja ostalo le še 16.
Zaradi nemškega preboja je Rdeča armada aktivirala rezerve generala Konjeva, ki se je v bitko vključil s 400 tanki. Odločilni spopad se je zgodil pri vasici Prohorovka, kje so Nemci skorajda prebili še zadnjo linijo obrambe Sovjetov, a jih je nato presenetil prihod sovjetskih okrepitev. General Hellmuth Becker naj bi ob tem ugotovil, da je bil to trenutek, ko so izgubili bitko pri Kursku. Pri Prohorovki so Sovjeti vseeno utrpeli velike izgube. V enem dnevu so izgubili kar 300 tankov. Zmagovalca v spopadu sicer ni bilo, Nemci pa so se ob pomanjkanju enot ustavili ofenzivne akcije.
Slabe novice s Sicilije
Rdeča armada je 12. julija 1943 odprla še eno bojišče. Začela se je operacija Kutuzov oziroma ofenziva iz smeri Tule. Topništvo in letalstvo sta napadla nemško bojno skupino Center, kjer sta bila Model in von Kluge. Tanki, ki so se spopadali z enotami Rokosovskega so dobili ukaz, naj se umaknejo in pomagajo armadni skupini Center, da se je lahko umaknila proti zahodu. Spopad se je zaostril tudi v zraku. Dodatne slabe novice za sile osi so v teh dneh prišle tudi iz Sicilije, kjer so se anglo-ameriške enote začele izkrcavati na Siciliji, kar je čez dva tedna pripeljalo do konca Mussolinijeve vladavine v Italiji.
Rdeča armada sicer ni uspela obkoliti Modlovo armadno skupino, jo je pa prisilila k umiku. 5. avgusta je osvobodila Orjol, Model pa je nato stabiliziral fronto blizu mesta Brjansk. Tudi na jugu je Rdeča armada nadaljevala z ofenzivo. Armadna skupina generala Vatutina je 3. avgusta prešla v napad in kmalu uspela osvoboditi Belgorod. Častne topovske salve so v Moskvi prvič v vojni grmele iz topništva ob osvoboditvi Orjola in Belgoroda. Nadaljevali so napad tudi proti Harkovu, ki so ga poskušali obkrožiti, saj bi bil neposreden napad preveč tvegan. Tam so jih pričakale sile von Mansteina, ki je zbral vse kar je ostalo od nemških tankovskih enot in sprožil ofenzivo. Rdeča armada je uspela zadržati zadnji nemški napad in nato vpoklicala v napad ostanke strateških rezerv generala Konjeva, ki so se usmerili proti Harkovu. Mesto, ki je toliko trpelo in je večkrat v vojni zamenjalo »lastnika« je bilo 23. avgusta končno osvobojeno. To je bil za Rdečo armado triumfalen konec bitke.
Zadnja nemška ofenziva na vzhodni fronti
Nemci so pri umiku zažgali sovjetske vasi in polja, uničevali železniške proge, preživele vaščane pa so poslali v taborišča, kjer so jih uporabljali kot prisilno delovno silo. To je bila zadnja ofenziva nemške vojske na vzhodni fronti, ki nikoli več ni uspela prevzeti pobude. Rdeča armada pa se je na drugi strani začela pripravljati za osvoboditev Ukrajinske SSR.
Nemci so v bitki izgubili preko 200.000 mož (ubiti, zajeti in ranjeni). Izgube tankov so ocenjene med 800 in 1200, uničenih je bilo tudi skoraj 700 enot Luftwaffea, pri čemer sovjetski viri navajajo celo številko 1600. Izgube na sovjetski strani so bile še večje. Več kot 800.000 izgubljenih vojakov, 6000 tankov, oklepnih vozil, topništva in protitankovskega orožja ter vsaj 1700 letal. Točnih izgub ne moremo podati, saj je bitka potekala v več fazah, a dejstvo je, da so bile te na obeh strani ogromne. Te so krvavo tlakovale največjo tankovsko bitko v zgodovini človeštva, neslaven rekord pa stoji še danes. Žalostno in ironično pa je, da v trenutku ko pišemo ta članek le nekaj sto kilometrov od Kurska spet potekajo spopadi med nemškimi in ruskimi tanki, kjer žrtve spet ne bodo majhne.
