5. oktobra leta 1954 so v Londonu predstavniki ZDA, Velike Britanije, Jugoslavije in Italije podpisali memorandum o Trstu in razdelitvi cone A in B Svobodnega tržaškega ozemlja. Ta je predvideval ukinitev Svobodnega tržaškega ozemlja, cono B in del cone A je dobila v upravo Jugoslavija, večji del cone A s Trstom pa je pripadel Italiji. V pogodbi so bile zagotovljene pravice manjšin na obeh straneh meje. Dokončno je bila meja med državama potrjena leta 1975 z Osimskimi sporazumi.
Svobodno tržaško ozemlje je obstajalo sedem let (1947 – 1954). Ob ustanovitvi sta bujski in koprski okraj postala del cone B, Trst in okolica mesta pa del cone A. ZDA in Velika Britanija sta že od konca vojne močno pritiskali na Jugoslavijo in podpirali italijanske teritorialne aspiracije. Politiko pa sta spremenili po sporu Jugoslavije z Informbirojem leta 1948, ko sta se zavzeli za pogajanja med Italijo in Jugoslavijo, s katerimi bi rešili vprašanje meje. Skozi leta je STO za zaveznike postajalo vse večje finančno breme, zato so leta 1953 začeli s postopnim umikanjem, leto kasneje pa je bilo Svobodno Tržaško ozemlje tudi formalno ukinjeno. Z ukinitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja je Ljudska Republika Slovenija tudi uradno dobila izhod na morje, istega leta (1954) pa so na tedanjem Trgu revolucije (današnjem Kongresnem trgu) postavili spomenik Sidro. Spomenik sporoča, da smo Slovenci pomorski narod in ohranja spomin na priključitev Primorske k matični domovini.
Zastava Svobodnega tržaškega ozemlja – FOTO: Wikimedia
