15. oktobra leta 1844 se je v vasici Vrsno, v bližini Kobarida, rodil slovenski rimskokatoliški duhovnik in pesnik, Simon Gregorčič. Smatramo ga za prvega liričnega pesnika slovenske realistične poezije in najbolj melodičnega slovenskega pesnika. Na njegovo življenjsko delo so najbolj vplivali Francesco Petrarca, Valentin Vodnik, Josip Stritar in France Prešeren.
V Gorici je študiral bogoslovje, duhovniški poklic pa ga je popeljal od Kobarida, kjer je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem. Pisanju domovinske lirike se je posvečal že kot dijak, njegova poezija pa je kmalu pokazala razkol med zavezanostjo duhovništvu in željo po posvetnem življenju. Hudo ga je prizadel tudi razdor narodne sloge na Goriškem, ki je bil posledica osrednjeslovenske delitve na staroslovence in mladoslovence. Njegov pesniški opus obsega domoljubne (Soči, Nazaj v planinski raj, Oljki), ljubezenske (Kropiti te ne smem), izpovedne (Človeka nikar) in pripovedne pesmi (Hajdukova oporoka, Veseli pastir). Tekom Gregorčičevega življenja so bila izdana tri zvezka njegovih »Poezij«, četrti pa je izšel posthumno, leta 1908.
Umrl je leta 1906 v Gorici zaradi pljučnice in kapi. Star je bil 62 let.
Simon Gregorčič, FOTO Wikipedia
