Obeležujemo 170 let od konca krimske vojne, ki je v zgodovinopisju znana tudi kot »vzhodna vojna« (v zahodnem zgodovinopisju) ali »mala svetovna vojna« in »ničta svetovna vojna«.
Preden se posvetimo poteku vojnih dejstev, moramo pojasniti geopolitično stanje v Evropi v 19. stoletju. Z zmago proti Napoleonovi Franciji so si evropski krščanski monarhi razdelili staro celino in si obljubili pomoč v primeru revolucij doma. Kljub temu da je nezaupanje med državami obstajalo, predvsem med glavnima zmagovalkama vojne, Ruskim imperijem in Veliko Britanijo, so se države poskušale držati dogovorjenega. To se je pokazalo pri prvotni podpori osmanskemu dvoru ob začetku grške vojne za neodvisnost, najboljši pokazatelj zavezništva monarhov pa je bilo zatrtje madžarske revolucije leta 1849 s strani ruske carske vojske, kar je podaljšalo vladavino habsburške cesarske družine.
Čeprav pomlad narodov ni prinesla konca vladavine monarhij in cesarskih družin v Evropi, je nastanek nacionalnih zavesti, okrepljena moč meščanstva, ukinitev fevdalizma ter posledičen prevzem popolnega kapitalističnega gospodarskega sistema v večini držav popolnoma spremenil stanje v Evropi, ki je prevladovalo več desetletij po dunajskem kongresu leta 1815. Tudi v Osmanskem cesarstvu, ki je v 19. stoletju začelo zaostajati za svojimi konkurenti, je tedaj prihajalo do velikih sprememb.
»Bolnik ob Bosporju« pod pritiski velesil
Sultan Abdulmedžid I. je leta 1839 kot najstnik prevzel žezlo nad cesarstvom, ki ga je ruski imperator Nikolaj I. imenoval »bolnik Evrope«. Sultan se je zavedal, da država vse bolj peša, zato je začel uvajati obsežne gospodarske reforme (tanzimat), postopoma uvajati kapitalizem ter dajati več avtonomije provincam in nemuslimanskim prebivalcem cesarstva.
Vse to je izkoristila država, v kateri se je razvil sodobni kapitalistični gospodarski sistem – Velika Britanija. Do sredine 19. stoletja je bil njen delež tujega kapitala v osmanski državi večji kot francoski, ruski in avstrijski skupaj, kar je sultana postavilo v vazalni položaj do Londona. Veliki Britaniji je bilo v interesu, da podaljša življenjsko dobo »bolnika ob Bosporju« še za nekaj časa.
Vzroki za konflikt
Po drugi strani pa se je imperator Nikolaj I. zavedal šibkosti osmanske države in je želel rešiti t. i. »vzhodno vprašanje«. Rusija, ki se je štela za »tretji Rim« in je smatrala, da je antični krščanski Konstantinopel okupiran s strani muslimanskih vojsk, se je predstavljala kot zaščitnica slovanskega krščanskega prebivalstva na Balkanu. V zadnjem stoletju je bojevala več vojn z Osmani. Nikolaj I. je poskušal prepričati London in Pariz, da je čas za ukinitev osmanske države in njeno razkosanje. Britanija se s tem zaradi geopolitičnih in ekonomskih razlogov ni strinjala, Rusija pa je tedaj prišla v konflikt še s Francijo, ampak zaradi drugega razloga.
Z pogodbami iz 18. stoletja je bila Rusija proglašena za zaščitnico pravoslavnega krščanskega prebivalstva v Palestini. Tako katoliški kot pravoslavni verniki so imeli pravico do »ključev« bazilike Jezusovega rojstva v Betlehemu. Napoleon III., ki je prevzel oblast v Franciji po neuspelih revolucijah leta 1848, je želel pokazati svojo moč in je v Egejsko morje poslal eno najmočnejših francoskih bojnih ladij, Charlemagne (Karel Veliki). Moč topov je prevladala in Abdulmedžid I. je leta 1852 predal Francozom patronat nad krščanskim prebivalstvom Palestine ter dal le katolikom ključe do že omenjene cerkve, kar je seveda ujezilo Nikolaja I. Ruski zunanji minister Karl Robert Nesselrode je pozval carja, naj popusti, saj bi bila vojna proti združenim osmansko-francoskim silam tvegana.
Od diplomatskih pritiskov do vojne napovedi
Imperator je deloma uslišal izkušenega ministra in se za pomoč obrnil na London. Razkril mu je svoje načrte v primeru vojne in prosil za podporo proti večni nasprotnici Britanije – Franciji. S tem je dosegel nasproten učinek in povezal zgodovinski nasprotnici Francijo ter Veliko Britanijo. London je tedaj za večjo grožnjo smatral Rusijo, ki bi s prihodom na Bospor in Dardanele lahko uničila celotno britansko geopolitično ter ekonomsko strategijo za severno Afriko, Bližnji vzhod ter srednjo in južno Azijo.
Nikolaj I. je nato k sultanu poslal kneza Aleksandra Menšikova, ki je zahteval, da se Rusija razglasi za zaščitnico vsega pravoslavnega prebivalstva v osmanski državi. Sultan se je strinjal glede zaščite pravoslavnih vernikov na Bližnjem vzhodu, opogumljen zaradi britanske podpore pa je ostale predloge zavrnil, posebej tiste glede slovanskega krščanskega prebivalstva na Balkanu.
Ruska vojska, ki je bila nameščena ob osmanski meji na Donavi že od zime 1853, je junija prestopila mejo in začela prodirati proti jugu Balkana s pričakovanjem, da se bo slovansko prebivalstvo uprlo osmanski vladavini. Julija so Avstrijsko cesarstvo, Kraljevina Prusija, Velika Britanija in Francija z dunajsko noto poskušale umiriti konflikt. Predlagale so, naj se Rusiji dovoli, da postane zaščitnica pravoslavnih na Balkanu, vendar brez spreminjanja obstoječih meja. Rusija je predlog sprejela, sultan pa pod vplivom britanskega veleposlanika, ki je imel veliko vpliva na dogajanja v Osmanskem cesarstvu, Stratforda Canninga, ne. Oktobra 1853 je Konstantinopel Rusiji napovedal vojno.
Ključne bitke: Sinop, Silistra in izkrcanje na Krimu
Ruska vojska se ni želela prebijati po Balkanu proti osmanski prestolnici, tudi zaradi nezaupanja nekaterih generalov do lokalnega prebivalstva, zato je načrtovala izkrcanje pri Varni ali celo v bližini Konstantinopla, do česar pa ni prišlo. Prišlo pa je do velike pomorske bitke pri Sinopu, kjer je bila osmanska mornarica kljub podpori topništva s kopnega popolnoma poražena. Svoje mojstrstvo je pokazal znameniti admiral Pavel Nahimov. Spopad štejemo za zadnji veliki pomorski spopad med lesenimi linijskimi ladjami v modernem vojskovanju.
Britanija in Francija sta poslali floto v Dardanele. Britanski tisk je začel pisati o ruskih vojnih grozodejstvih, ki so bila prenapihnjena, a so javno mnenje usmerila v podporo vojni. Ko je Rusija zavrnila britansko-francoski ultimat za umik iz Podonavja (vlaške in moldavske kneževine), sta ji državi napovedali vojno.
Vojna je prešla v novo fazo, kjer se je večina vojskovanja preselila na polotok Krim, po katerem je dobila ime, boji pa so potekali tudi v severnem Pacifiku (Kamčatka, Kurilski otoki), Severni Ameriki, na Kavkazu, Baltiku in v Belem morju.
Obleganje Sevastopola in tragični juriš lahke konjenice
Rusija je medtem doživela diplomatski neuspeh, ko se z Prusijo in Avstrijo ni uspela dogovoriti o pogodbah o nevtralnosti. Nikolaj I. je posebej bil razočaran nad Avstrijo, saj je Francu Jožefu I. pomagal leta 1849 pri zadušitvi madžarske revolucije. Odnosi med državama si po teh dogodkih niso nikoli več opomogli, do konca njihovega obstoja leta 1918.
Rusko napredovanje na Balkanu so osmansko-britanske enote ustavile spomladi 1854 v bitki pri Silistri. Septembra 1854 so se zavezniške enote izkrcale na Krimu in zmagale v bitki pri Almi. Glavni cilj je bil Sevastopol, kjer je bila ruska črnomorska flota. Večji del ruske kopenske vojske se je umaknil, v utrjenem mestu pa je ostalo več deset tisoč branilcev, večinoma mornarjev. Obleganje Sevastopola je trajalo 349 dni. Znamenita je postala bitka pri Balaklavi, znana po katastrofalnem »jurišu lahke konjenice«, ki ga je opisal pesnik Alfred lord Tennyson, dobro stoletje pozneje pa tudi skupina Iron Maiden v pesmi »The Trooper«.
Kljub nekaterim uspehom so zavezniki napredovali. V obleganju so padli ruski admirali Nahimov, Vladimir Istomin in Vladimir Kornilov. Leta 1855 se je zaveznikom pridružila še Kraljevina Sardinija (Sardinija-Piemont) pod vodstvom Viktorja Emanuela II.
Diplomatski preobrat in Pariški mir 1856
Številni se sprašujejo, zakaj je Rusija na Krimu mobilizirala »le« 300.000 vojakov. V Sankt Peterburgu so se bali, da bi Prusija, Avstrija in Švedska izkoristile priložnost in napadle, zato so močne sile ostale na mejah s temi državami. Pozno poleti 1855 so zavezniki zavzeli Malahov nasip, ključno obrambno točko, in ruske sile so se umaknile iz Sevastopola. Rusija je v obleganju izgubila več kot 100.000 mož, zavezniki pa okoli 130.000 (mnogo zaradi bolezni in slabe opreme). Obleganje je ovekovečil Lev Tolstoj v Sevastopolskih zgodbah, mesto pa je čez stoletje doživelo podobno usodo v II. svetovni vojni.
Marca 1855 je umrl Nikolaj I., nasledil pa ga je sin Aleksander II. Ker ni želel vladavine začeti v slogu svojega predhodnika (več v našem članku 200 let od vstaje dekabristov) je preko Kraljevine Saške začel tajna pogajanja s Francijo. Francija je bila pripravljena na dialog, saj je imela največje izgube, Britancem pa ni zaupala. Poleg tega je novo zavezništvo s Sardinijo-Piemontom ponujalo možnost, da Avstrijo izrinejo iz severne Italije. Britanci so sprva zahtevali nadaljevanje vojne in odvzem Krima, Finske, Poljske ter Gruzije Rusiji, a so njihov položaj oslabili ruski uspehi na Kavkazu (zavzetje trdnjave Kars) in britanski neuspehi na Baltiku.
Konec februarja 1856 so se sile zbrale v Parizu na pogajanjih in izgledalo je da bo težko doseči mirovno rešitev. Kljub vsemu je mirovna pogodba bila podpisana čez 33 dni. Rusija je morala predati ozemlja ob delti Donave in južno Besarabijo, se odpovedati vlogi zaščitnice balkanskih kristjanov ter strogo omejiti svojo floto v Črnem morju. Rusija je v vojni skupno izgubila med 450.000 in 630.000 ljudi, zavezniki pa približno 225.000.
Dediščina vojne: do reform, razvoja medicine do širitve kajenja tobaka
Ruska vojska in mornarica se je v vojni pokazala kot inferiorna britanskim in francoskim enotam, njeno gospodarstvo pa prešibko, da se kosa z štirimi evropskimi kraljevinami, kljub omejeni pomoči ZDA, Grčije, Kitajske in Perzije. Poraz je spodbudil Aleksandra II. k velikim reformam: moderniziral je vojsko, leta 1861 ukinil fevdalizem (tlačanstvo) ter uvedel gospodarske reforme. Po francoskem porazu proti Prusiji leta 1871 je Rusija preklicala določila o nevtralizaciji Črnega morja in ponovno zgradila floto in si ponovno povrnila status velesile. Osmansko cesarstvo je za kratek čas uspelo zadržati svoj položaj na Balkanu.
Krimska vojna je bila prva, ki so jo ovekovečili fotografi (npr. Roger Fenton). Zaradi pomorskih nesreč se je v Franciji pod vodstvom Urbaina Le Verrierja začela razvijati moderna meteorologija. Nastali so moderni centri za oskrbo ranjencev; izstopala je britanska medicinska sestra Florence Nightingale, ki je svet seznanjala z grozotami vojne. Ruski zdravnik Nikolaj Pirogov pa je v vojaško kirurgijo uvedel anestezijo (eter) in mavec. Zanimiva posledica vojne je bila tudi razširjenost kajenja tobaka v Evropi, ki so ga vojaki spoznali v osmanski državi.