Letos obeležujemo 200 let od vstaje dekabristov (ime so dobili po mesecu decembru), ki bi lahko popolnoma spremenila zgodovino največje države na svetu.
Katerina Velika je vladala Ruskem imperiju več kot 34 let in ko je leta 1796 umrla, jo je nasledil njen sin Pavel I. Cesarica je celotno življenje imela hladen odnos s svojim naslednikom in ga ni smatrala za dobro izbiro za nadaljevanje njene vladavine. Več upanja je polagala v svoje vnuke Aleksandra, Konstantina, Nikolaja in Mihaila. Ker je bila fascinirana z antično in bizantinsko zgodovino, je vnuke poimenovala po Aleksandru Velikem ter po Konstantinoplu, stari bizantinski prestolnici, ki jo je skrito želela odvzeti Osmanom.
Njene želje so se deloma izpolnile in uresničile, ko je bil v državnem udaru leta 1801 z oblasti odstranjen imperator Pavel, ki ga je na prestolu nasledil njegov sin, tedaj šele 23-letni Aleksander. Mladi imperator je sprva podpiral razsvetljenske reforme v državi in je z zanimanjem gledal na ustanovitev ZDA, kot popolnoma nov politični projekt na svetovnem zemljevidu ter na ideje, ki jih je prinašala francoska revolucija. Toda po Napoleonovem napadu na Rusijo leta 1812 so pri Aleksandru splahnele še zadnje fascinacije s tedanjimi francoskimi ideali.
Rusija postane najmočnejša evropska država
Po uspešni obrambi proti francoski invaziji je ruska armada prešla v protiofenzivo in začela svoj t. i. veliki pohod v Evropo, ki se je končal z zavzetjem Pariza. Rusija je postala najmočnejša država v Evropi, Aleksander I. pa njen najmočnejši vladar, ki si je z ostalimi monarhi leta 1815 na Dunaju razdelil stari kontinent. Zmaga v vojni je vplivala tudi na imperatorjevo osebnost, začel je uživati v svoji neomejeni moči, na drugi strani pa opustil nekatere reforme, predvsem zemljiško, ki jih je zagovarjal pred napoleonskimi vojnami. V osebnem času se je pričel ukvarjati tudi z misticizmom.
Medtem so se kot posledica napoleonskih vojn in prisotnosti ruskih vojakov in plemičev v srcu Evrope, po Rusiji počasi širile tudi druge ideje o načinu delovanja države. Mladi plemiči, ki so se borili proti Napoleonu sicer niso bili pristaši idej francoske revolucije, ampak prej ideje o ustavni monarhiji kot je bila v Veliki Britaniji ali celo ameriški konfederaciji.
Nove ideje zbujajo strah pred revolucijo
Ustanovila so se številna društva, med najbolj znanim pa je bila Zveza odrešitve, ki je bila ustanovljena leta 1816 v St. Peterburgu. Najbolj vidni člani društva so bili Aleksander in Nikita Muravjov, Sergej Trubeckoj in Pavel Pestel. Čeprav je društvo hitro prenehalo obstajati, so ideje bile še kako žive. A ko se je leta 1820 uprl Semjonovski polk, se je Aleksander I. ustrašil, da bi nove ideje lahko pripeljale do revolucije, zato je s ukazom vsa društva ukinil oziroma prepovedal. Mladi idealisti so se ponovno organizirali, tokrat v tajna društva: Severno društvo (St. Peterburg), Južno društvo (Tulčin) in manj vplivno Društvo združenih Slovanov.
V prestolnici so se zbirali oficirji okrog Nikite Muravjova in kneza Evgenija Obolenskega ter pesnika Rilejeva. Južno društvo sta vodila oficirja Pavel Ivanovič Pestel in Sergej Ivanovič Muravjev-Apostol. Ta društva niso le teoretsko razpravljala o najprimernejši ureditvi države, ampak tudi o tem, kako jo doseči. Bili so si dokaj edini v prepričanju, da je v Rusiji mogoča pomembna sprememba le z vojaškim državnim udarom, imenovanjem začasne vlade in sklicem ustavodajne skupščine.
Nenadna smrt imperatorja Aleksandra
Omenjeni so začeli snovati zaroto, ki je imela za cilj uboj carja, ko je ta 1. decembra 1825 nepričakovano umrl. Razlogi smrti Aleksandra I. so bili misteriozni, imperator ni bolehal in je bil star le 47 let. Država je bila v šoku in ni bila pripravljena na prenos oblasti. Aleksandra bi naj nasledil njegov mlajši brat Konstantin, ki pa se je prestolu odpovedal. Raje je užival kot guverner Poljskega kraljestva s svojo partnerko Joanno Grudzińsko in se ni nameraval vrniti v prestolnico. Naslednji v vrsti je prestol je bil njegov mlajši brat Nikolaj, ki je brata neuspešno poskušal prepričati v nasledstvo, zato je na koncu prestol prevzel sam.
Za 26. decembra 1825 je bilo dogovorjeno, da bo del vojaške garde prisegel novemu imperatorju Nikolaju, a je zaradi vse zmede del vojske že pred tem prisegel Konstantinu. Ker več tednov ni bilo jasno, kdo bo prevzel žezlo v državi, so to izkoristili mladi revolucionarji, ki smo smatrali, da je to idealna priložnost za prevzem oblasti. Uspeli so prepričati del vojakov, da je Nikolaj uzurpator in da nima pravice do prestola, agitatorji pa so se pomešali med množico na Senatnem trgu (od 1925 do 2008 Trg dekabristov) in prisotne prepričevali, da je postopek neustaven.
Boj za oblast in vsaja dekabristov
Pred množico je stopil heroj iz vojn z Napoleonom in tedanji guverner St. Peterburga Mihail Miloradovič. Poskušal jih je pomiriti in razložiti, da je Konstantin res zakoniti imperator, kateremu je tudi sam prisegel, a ker ne želi prevzeti položaja, je naslednji v vrsti Nikolaj. Množico to ni zadovoljilo in prišlo je do streljanja, v katerem je bil Miloradovič ubit s strani Pjotra Kahovskega, ki je sprva nameraval ubiti bodočega imperatorja Nikolaja.
Po uboju je na trgu ostalo 3000 zmedenih vojakov lojalnih Severnem društvu, ki niso vedeli kako nadaljevati, Sergeja Trubeckoja, ki bi naj bil vodja vstaje, pa sploh ni bil na prizorišču. Nikolaj je vedel, da mora takoj ukrepati, saj bi v primeru, da bi vstajniki uspeli pridobiti del civilnega prebivalstva na svojo stran in bi se upor zavlekel v noč, lahko prišlo da plenjenja, ropanja, umorov itd. Zato je ukazal artileriji in okrepitvam – konjenici pod poveljstvom Alekseja Orlova – streljati na vstajnike na prizorišču. Dekabristi so streljali nazaj, toda brez topništva in težke konjenice niso imeli prave možnosti, zato so se razbežali po mestu. Del vstajnikov se je napotil k Petropavlovski trdnjavi, kje so želeli prepričati del vojakov, da jim se pridružijo. A ker je bila trdnjava oddaljena poldrugi kilometer, je konjenica vstajnike dohitela in jih postrelila ali aretirala. Tako je bila vstaja hitro zatrta.
Podatki o številu žrtev se razlikujejo. Uradni so govorili o sto mrtvih na vseh straneh, nekateri so poročali o številki med 300 in 500, medtem ko priče dogodka le o 50 žrtvah. Slednje je bilo verjetno posledica hitre reakcije oblasti, ki so trg takoj počistile, trupla vstajnikov pa vrgli v reko Nevo. Po ujetju so številne upornike želeli takoj obesiti, ampak ker v mestu že desetletja niso izvedli javnega obešanja plemičev, ni bilo človeka, ki bi znal pravilno uporabljati vislice, zato so se te pokvarile, sodni procesi pa bili prestavljeni.
Medtem je Južno društvo začelo upor v mestu Vasiljkov in kmalu na svojo stran pridobilo pripadnike Černigovskega polka ter več dni uspešno agitiralo med ljudstvom na področju »Černigovšine«. Nato so se napotili proti Kijevu. Pri vasi Ustimovka jih je razbilo cesarsko topništvo, zatrtje pa je dokončala konjenica.
Sodni procesi, usmrtitve in Sibirja
Po koncu upora so sledili sodni procesi, na katerih so obsodili več kot 120 članov obeh društev. Na smrt so bili obsojeni Pavel Pestel, Sergej Muravjov-Apostol, Mihail Rjumin, Kondrati Rilejev in Pjotr Kahovski, ki je umoril Miloradoviča. Vsi so bili usmrčeni julija 1826 v Petropavlovski trdnjavi v St. Peterburgu. Černigovski polk so poslali na Kavkaz, ostali obsojeni pa so bili večinoma pregnani v Sibirijo in v bolj oddaljene dele imperija. Z organizatorji upora se je osebno pogovoril tudi imperator Nikolaj I., ki je poskušal razumeti razloge za upor pri osebah višjega staleža, ki so bili približno istih let kot on. Številni organizatorji upora niti po obsodbi niso imeli prav težkega življenja in so živeli še desetletja. Trubeckoj in Obolenski sta celo preživela samega imperatorja Nikolaja I.
Po njegovi smrti je naslednik Aleksander II. z amnestijo pomilostil dekabriste, saj je bil kot majhen otrok priča krvavim dogodkom iz leta 1825 in je tudi sam gojil simpatije do njih. Po amnestiji so se številni dekabristi vrnili v evropski del države in delovali na nižjih ravneh državnega aparata. Dekabriste je opeval tudi pesnik Aleksander Puškin.
Za Nikolaja pa je to bil najslabši možen scenarij prevzema vladavine. Upora nikakor ni pričakoval, njegov prvi ukaz kot voditelj pa je tako povzročil številne žrtve. Državi je nato 30 let vladal avtoritativno, saj ni želel, da se dogodki iz začetka njegove vladavine ponovijo. Dobil je vzdevek žandar Evrope, reforme v državi pa so zastale.
Kaj bi bilo, če bi bilo?
Lahko se upravičeno vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi upor uspel. Torej če bi dekabristi izkoristili priložnost in zajeli imperatorja pred prihodom okrepitev na Senatni trg. Bi bil tok zgodovine drugačen? Predvsem nasprotniki sovjetske oblasti v Rusiji menijo, da bi se potemtakem država lahko postopoma razvijala kot ustavna monarhijo podobno kot v Veliki Britaniji, fevdalizem bi bil ukinjen prej in do februarske ter oktobrske revolucije sploh ne bi prišlo. Toda bolj verjetno je, da bi sledila državljanska vojna, v kateri bi dekabristi izgubili, saj niso imeli veliko podpre ne med nižjimi ne med najvišjimi sloji prebivalstva. Možno pa je tudi, da bi v mesto prišel Konstantin iz Poljske in bi upor zadušil še bolj krvavo, saj bi želel rešiti oziroma maščevati brata Nikolaja. Gotovo najbolj realno je stanje in dogodke pojasnil Lenin, ki je sicer občudoval pogum mladih idealistov, obenem pa dodal, da niso imeli stika z navadnim prebivalstvom in potrebami nižjih slojev (kmetov in nastajajočega delavstva) ter se niso zavedali razredne razslojenosti prebivalstva. Večinoma so v pogovoru uporabljali francoski jezik, ruščino so govorili bolj slabo ali pa sploh ne.
V sovjetskem obdobju so dekabriste slavili kot heroje, predhodnike revolucionarjev in borce proti imperialni oblasti. Številni trge in ulice so poimenovani po njih, v njihovo čast pa so bili postavljeni spomeniki in spominske plošče, čeprav je šlo za oficirje in plemiče, ki zagotovo niso sanjali o kakšni egalitarni socialistični družbi. Po razpadu Sovjetske zveze, posebej pa v 21. stoletju oblast nanje gleda kot na nevarne, nezadovoljne upornike in celo bandite, ki so ogrozili stanje ter stabilnost v državi, ki jim je dala izobrazbo in kariero. Ta opis dekabristov je verjetno takšen zaradi želje, da se obdrži trenutno stanje in stabilnost, ki ga bi naj predstavljala sedanja oblast v državi. O pogledu vladajoče garniture na temo vstaje dekabristov govori tudi leta 2019 posnet film z naslovom Zveza odrešitve.