Letos obeležujemo 100 let od ustanovitve Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), državne tvorbe, bolj znane pod nazivom Sovjetska zveza.
V času I. svetovne vojne, točneje leta 1917, sta v Rusiji potekali dve revoluciji, februarska in oktobrska. Do konca novembra 1917 se je sovjetska oblast utrdila v več kot tridesetih urbanih središčih centralne Rusije, na mnogih ostalih delih nekdanjega ruskega cesarstva pa so se uveljavile druge politične opcije (menjševiki, monarhisti, konstitucionalni demokrati, nacionalisti itd.). Eden od prvih dekretov revolucionarja in vodje boljševikov Vladimirja Lenina je bil t. i. dekret o miru, s katerim je želel doseči prekinitev sovražnosti s centralnimi silami. A še predno je bilo z njimi podpisano premirje (15. decembra 1917), se je z uporom generalov Krasnova, Kaledina, Aleksejeva in Kornilova 9. decembra začela državljanska vojna, ki je terjala več kot devet milijonov žrtev.
Brest-litovski mir in intervencija antante
Rdeča armada, formirana januarja 1918, se je v vojni več kot pet let bojevala predvsem proti silam bele armade, ki je želela restavrirati cesarsko oblast. Ker so se sočasno obnovile sovražnosti s centralnimi silami, je z njimi boljševiška vlada marca 1918 sklenila Brest-litovski mir. To je zmotilo antantne sile, ki so z intervencijo želele uničiti mlado sovjetsko državo in restavrirati monarhijo, da bi ta nadaljevala boj proti centralnim silam. Najbolj aktivne udeleženke intervencije so bile Velika Britanija s kolonijami in ter dominiji, Francija, Japonska in ZDA, predvsem po koncu I. svetovne vojne pa še Srbija, Italija, Grčija, Romunija in Republika Kitajska. Tudi novonastala poljska država je poskusila izkoristiti državljansko vojno in si prigrabiti čim več ozemlja, kar je Rdečo armado prisililo v boj na še eni fronti.
Kljub vsemu so boljševiki proti koncu leta 1922 uspeli premagati vse nasprotnike. Večina evropskih interventnih sil antante se je umaknila že leta 1920, le na Daljnem vzhodu je v Vladivostoku pod japonskim protektoratom delovala »Bela oblast«, ki pa je bila prav tako poražena ob odhodu japonskih sil oktobra 1922. Čeprav so oboroženi konflikti in upori proti sovjetski oblasti v severovzhodni Sibiriji potekali še leta 1923, na Kavkazu in v Centralni Aziji pa celo do konca dvajsetih let, so bili konec leta 1922 postavljeni pogoji za nastanek nove državne tvorbe.
Različni pogledi na obliko ZSSR
Lenin je predlagal nastanek Zveze sovjetskih republik Evrope in Azije, ki bo združila v eno državno tvorbo vsa ozemlja, kjer je bila vzpostavljena sovjetska oblast. A pogledi na to kakšna bi bila nova sovjetska država, so bili različni. Lenin in Josif Stalin sta imela vsak svojo vizijo. Medtem ko je gruzijski boljševik zagovarjal močno centralistično državo, ji je Lenin nasprotoval, saj ni želel, da bi manjši narodi ostali marginalizirani in brez avtonomije kot so bili že v nekdanji cesarski Rusiji. Stalin mu je nasprotoval z argumentom, da bi ob uresničenju Leninove ideje morali vsi narodi dobiti lastno sovjetsko republiko in ne le Belorusi ter Ukrajinci. Na območju sovjetske oblasti je namreč živelo kar 185 narodov, Stalin pa je ciljal predvsem na Tatare, Baškire, Jakute, narode na Kavkazu itd.
A prevladala je Leninova vizija in nastala je Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), ki so jo tvorile Ruska sovjetska federativna socialistična republika, Beloruska sovjetska socialistična republika, Ukrajinska sovjetska socialistična republika in Transkavkaška socialistična federativna sovjetska republika. Deklaracija o ustanovitvi je bila predložena 29. decembra 1922, dan kasneje pa je bila sprejeta na prvem kongresu sovjetov ZSSR. Podpisali so jo delegati iz vseh štirih republik, ki so nato predlagali člane novih skupnih oblasti.
Politični unikum v Evropi
V deklaraciji je bilo izraženo bratstvo narodov, poseben poudarek pa je bil na mednacionalnih odnosih v novi državi. Vsak narod ali republika je imel pravico do svobodnega vstopa in izstopa iz zveze, kar so še posebej zagovarjali predstavniki Ukrajinske SSR. Poudarili so tudi razloge za združitev v novo državo: obnovitev gospodarstva, lažja obramba pred imperialističnimi grožnjami iz tujine (izkušnja z intervencijami tako centralnih kot antantnih sil) in združitev svetovnih delavskih proletarskih sil v enotno socialistično skupnost. Deklaracija je bila v duhu internacionalizma napisana v ruskem, angleškem, francoskem in nemškem jeziku. Kot je ob razglasitvi še izpostavil Stalin, so sovjetske republike dolgo sodelovale, ampak so se v bistvu bolj ukvarjale z svojim obstojem. Sovjetski časopis Izvjestija pa je 1. januarja 1923 zapisal, da je nastanek ZSSR novoletno darilo svetovnemu proletariatu. Stalin je v novi državi videl pomemben faktor v mednarodni politiki, ki bo lahko zagovarjala interese delovnih ljudi, obenem pa se doma spopadla z gospodarskim uničenjem po letih oboroženih spopadov.
V Evropi je s tem nastala država, ki je bila politično popolnoma drugačne od vseh ostalih in je predstavljala alternativo državam s kapitalističnim gospodarskim sistemom. Deset dni po Leninovi smrti, 31. januarja 1924, je v veljavo stopila prva sovjetska ustava. Kot zanimivost naj omenimo, da je do razglasitve ZSSR in ratifikacije prve ustave prišlo v prostorih znamenitega Bolšoj teatra. Že od vzpostavitve sovjetskih oblasti po oktobrski revoluciji leta 1917 so nastajale številne avtonomne regije, oblasti, republike in kraji. S tem so želeli vsem etničnim skupinam dati določeno stopnjo avtonomije, vendar pa je ravno to nastajanje novih meja kasneje, ko je ZSSR razpadala, pripeljalo do krvavih vojn.
Razpad Sovjetske zveze
Sovjetska zveza je obstajala 69 let in je razpadla decembra 1991, proti volji večine njenih državljanov, ki so se v veliki večini še marca istega leta opredelili za obstoj skupne države. Več o razpadu Sovjetske zveze in dogodkih iz leta 1991 si lahko preberete v prispevkih v naši rubriki »Na današnji dan«. Število sovjetskih republik se je skozi obdobja spreminjalo. Ob nastanku so bile štiri, največje število je bilo 16, ob razpadu pa je ZSSR tvorilo 15 republik. Ironično in žalostno je dejstvo, da je danes ob stoletnici ustanovitve ZSSR skoraj polovica nekdanjih sovjetskih republik v medsebojnih spopadih. Najhujši trenutno poteka med Moskvo in Kijevom, med dvema bratskima narodoma. Orožje rožlja tudi v Gorskem Karabagu med azerbajdžanskimi in armenskimi silami, nedavno sta se spopadali Kirgizija in Tadžikistan, etnično nasilje je potekalo v Uzbekistanu, politično-etnična nestabilnost pa vlada v Moldaviji in Kazahstanu.
V letu 2022 so svet zapustili številni akterji, ki so bili zaslužni za razpad Sovjetske zveze. Maja sta umrla prvi ukrajinski ter beloruski predsednik Leonid Kravčuk in Stanislav Šuškevič, ki sta skupaj z Borisom Jelcinom decembra 1991 ustanovila Skupnost neodvisnih držav in de facto razpustila ZSSR. Mesec dni kasneje je umrl Genadij Burbulis, diabolični genij in idejni kreator koncepta Skupnosti neodvisnih držav, ki naj bi nasledila ZSSR. Julija je umrl Vadim Bakatin, zadnji šef KGB-ja, čigar edina naloga je bila, da uniči to pomembno sovjetsko institucijo. 30. avgusta letos, le štiri mesece pred stoletnico nastanka ZSSR, je umrl še zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, čigar dobronamerne politične in ekonomske reforme so opogumile nacionaliste po vsej državi in pripeljale do konca Sovjetske zveze.
Vloga Sovjetske zveze v ohranjanju ravnotežja moči
Ta je kot vsaka druga država imela številne pomanjkljivosti, že od samega začetka je bila unikum, a dejstvo je, da je v času po koncu II. svetovne vojne s svojim političnim in ekonomskim značajem predstavljala alternativno zahodnemu kapitalističnemu in imperialističnem sistemu ter ohranjala sistem ravnotežja med velesilami. Kako pomembno je bilo slednje, se je pokazalo ob koncu hladne vojne, ko so ZDA postale edina svetovna velesila in s svojimi intervencijami ob pomoči zaveznic povzročile številne nove konflikte oziroma prilile olje na ogenj starih.
Na področju ZSSR je ob razpadu države več let vladal popoln kaos. Začele so se vojne na Kavkazu, v Moldaviji in Centralni Aziji. Novonastale institucije so bile povsem brez moči, kriminalne združbe so zavladale, privatizacija in ekonomska šok terapija pa so milijone ljudi popeljale v revščino, jih prisilila v notranjo razselitev in odhod v tujino. Noben od političnih projektov, ki bi nasledil ZSSR, v stvarnosti nikoli ni učinkovito zaživel (Skupnost neodvisnih držav, Skupna država Rusija-Belorusija, Evrazijska unija, Organizacija dogovora o skupni varnosti), več kot trideset let po razpadu Sovjetske zveze pa še vedno potekajo tudi etnični spopadi med narodi, ki so pred tem več desetletij mirno živeli v skupni državi.
