4. januarja leta 1813 se je v mestecu Loosdorf rodil avstrijski politik, diplomat in pravnik baron Alexander von Bach. Bil je glavni predstavnik avstrijskega absolutizma in centralizma. Čas njegove politične dejavnosti je znan kot Bachov absolutizem ali neoabsolutizem.
Po zadušitvi marčnih revolucij leta 1848 je po prihodu Franca Jožefa I. na oblast je na Dunaju mladi cesar potreboval osebo, ki bo stabilizirala monarhijo in preprečila kakršnekoli nacionalistične ali separatistične težnje v državi. Tako je julija 1849 za notranjega ministra imenoval Alexandra Bacha. Pred tem je že leto dni imel pozicijo ministra pravosodja, saj je bil zelo znan in ugleden pravnik. Skupaj s princem Felixom Schwarzenbergom, ki je bil avstrijski premier, ga štejemo za osebo, ki je zadušila vsa revolucionarna vrenja ter upe na večje narodnostne pravice v multinacionalni avstrijski monarhiji.
Po smrti Schwarzenberga leta 1852 je postal najmočnejša osebnost v monarhiji. Poglobil je nasprotja z Madžari in pomembno vplival na vzpon madžarskega nacionalizma v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1855 je z rimskokatoliško cerkvijo sklenil konkordat, kateri je podelil večji nadzor nad izobraževanjem in družinskim življenjem. Po neuspešni vojni Avstrije proti Sardinskem kraljestvu in francoskemu imperatorju Napoleonu III. je bil avgusta 1859 prisiljen odstopiti s položaja notranjega ministra. Nato je do leta 1867 vršil dolžnost avstrijskega veleposlanika pri papežu. Bach je umrl novembra 1893 v Schöngrabernu, pokopan pa je na centralnem dunajskem pokopališču.
Po odstopu Bacha je v monarhiji sledilo obdobje liberalizacije družbe, v času katere so se lažje lahko ustanovila razna društva in časopisi (npr. časopis Naprej). Politiki, kot je npr. Valentin Zarnik pa so poskušali za Slovence priboriti več narodnostnih pravic in prebuditi narodno zavest.
Alexander von Bach, FOTO: Wikipedia