18. septembra leta 1897 je slovenski seizmolog, naravoslovec, naravovarstvenik in izumitelj Albin Belar ustanovil prvo potresno opazovalnico v Ljubljani.
Sodobna znanost se je rodila v večtisočletnem procesu z opazovanjem narave, opisovanjem pojavov, raziskovanjem, merjenjem rezultatov in s preizkušanjem zakonitosti. V zakladnico človeškega znanja in zgodovine znanosti so prispevali mnogi ljubljanski raziskovalci, znanstveniki, učenjaki in drugi strokovnjaki.
Ljubljana je tudi potresno najbolj ogroženo območje v državi, potresi pa so zaznamovali tudi njeno zgodovino. Posebej močna sta bila potresa leta 1511 in 1895, slednji pa je spodbudil nastanek prve potresne opazovalnice v avstro-ogrski monarhiji. 18. septembra 1897 je Albin Belar v stavbi Višje realke na Vegovi ulici ustanovil potresno opazovalnico, s katero je Ljubljano dvignil na raven pomembnega središča svetovne seizmološke znanosti.
Belar se je ukvarjal tudi z radiofonijo, meteorologijo, varovanjem narave, velja pa za idejnega očeta Triglavskega narodnega parka. Njegova potresna opazovalnica je bila hkrati tudi najsodobnejša v Evropi. Prve instrumente je pridobil v Italiji, kasneje pa je naprave za merjenje potresov izdeloval sam. Izdajati je pričel prvo seizmološko revijo Die Erdbebenwarte (Potresomerna postaja), v kateri so objavljali tudi tuji strokovnjaki. Bil je dopisnik številnih časopisov, kamor je objavljal svoje meritve.
Znameniti velikonočni potres je v Ljubljani spodbudil nastanek prvih tehničnih predpisov o potresno odporni gradnji, ki so bili izdani leta 1895. njegova potresna opazovalnica v kleti današnje Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije je obstajala do leta 1919. Po razpadu nekdanje podonavske monarhije je bil v novi in mladi jugoslovanski državi prisilno upokojen in označen za nemškutarja, vse merilne instrumente pa so poslali v prestolnico Beograd.
Obeležje prvi potresni opazovalnici pri vhodu v Vegovo šolo v Ljubljani s fotografijo Albina Belarja (FOTO: Wikipedia)
