19. septembra leta 1851 se je v Trzinu rodil verjetno najbolj znan ljubljanski župan Ivan Hribar. Deloval je na številnih področjih. Bil je zastopnik praške banke Slavija v Ljubljani, vodja liberalne Narodno napredne stranke, sokol, narodni buditelj in seveda ljubljanski župan.
To funkcijo je zasedel leta 1896, od nje pa se poslovil leta 1910, ko ga cesar ni več želel potrditi zaradi t.i. septembrskih dogodkov leta 1908, ko so v Ljubljani, v odziv na napade Nemcev na ptujske Slovence, potekali protinemške demonstracije. Pri posredovanju vojske sta padli dve civilni žrtvi, mladeniča Ivan Adamič in Rudolf Lunder. Ljubljana je v obdobju županovanja Hribarja doživela viden preporod – tekom popotresne obnove je dobila vodovod, plinarno, elektrarno, tramvaj, ljudsko kopališče, – mesto pa je dobilo slovensko lice. Pomembnim Slovencem, vključujoč Prešernu so postavili spomenike. Tekom njegovega županovanja so v mesto prišli tudi prvi avtomobili.
V novi jugoslovanski državi je postal prvi jugoslovanski veleposlanik v Pragi, od 1921 do 1923 zasedal mesto pokrajinskega namestnika za Slovenijo in od 1932 do 1938 mesto jugoslovanskega senatorja. Leta 1940 je bil med ustanovitelji društva prijateljev Sovjetske zveze. Po napadu sil osi na Jugoslavijo, kapitulaciji njene vojske 17. aprila 1941 in italijanski zasedbi Ljubljane je v znak protesta ovil v jugoslovansko zastavo in s skokom v Ljubljanico storil samomor.
Pri tem je zapustil poslovilno pismo z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.“ Hribarja je leta 2010 s spomenikom ob ljubljanskem Bregu ovekovečil slovenski in bosansko-hercegovski kipar, Mirsad Begić.