2. septembra 1192 sta angleški kralj Richard in egipčanski sultan Saladin sklenila pogodbo v Jaffi s katero se je končala III. križarska vojna.
Križarske vojne z osvobajanjem Svete dežele z Jeruzalemom je leta 1095 spodbudil papež Urban II. na koncilu v Clermontu, med 11. in 13. stoletjem pa so poleg evropskega in bližnjevzhodnega prostora zaznamovale tudi srednjeveško Ljubljano. Križarsko gibanje je nanjo vplivalo zaradi izredno pomembnega prometno-geografskega položaja med Srednjo Evropo in Sredozemljem. Kopenske in rečne poti današnje Slovenije so prečkali številni križarji, svete vojne pa so se udeleževali tudi domači plemiči. Križarske vojne so med drugim spodbudile nastanek cerkvenih viteških redov, ki so svoje redovne hiše ustanavljali tudi v takratni Ljubljani. Leta 1167 so vitezi templjarji s polnim imenom Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja naselili del Novega Trga, kot eno izmed prvih naselbinskih jeder mestnega območja v okviru obsežnega ljubljanskega fevdalnega gospostva in Ljubljanskega gradu, ko je v Ljubljani bival Ulrik Spanheim, imenovan Ljubljanski. Spanheimsko pridvorno gospodarsko središče na območju današnjih Križank je postala ena izmed številnih templjarskih postojank na poti med krščanskim Zahodom in bližnjevzhodnimi deželami. Naklonjenost templjarjem kot nosilcem novih viteških idealov, ki so se razvili v križarskih bojih v Sveti deželi, je veljala tudi za statusni simbol evropskega plemstva. Templjarji so v Ljubljani konec 12. stoletja zgradili prvo cerkev, Spanheimom pa so nudili oporo pri utrjevanju oblasti, razvoju meščanske naselbine in agrarni kolonizaciji okolice. Vitezi templjarji so morali leta 1200 zapustiti Ljubljano, templjarsko postojanko s cerkvijo in pripadajočimi posestmi je pred letom 1228 prevzel Nemški viteški red (Red tevtonskih bratov hospitala svete Marije v Jeruzalemu, tevtonski vitezi, križniki), ki je povezan s skupino severnonemških trgovcev, ki so v času tretje križarske vojne pred obzidjem obleganega mesta Tir postavili zasilen hospital za oskrbo ranjenih križarjev. Prav tretja križarska vojna, v kateri so poskušali križarji ponovno zavzeti Jeruzalem, se je končala 2. septembra 1192, ko sta angleški kralj Rihard Levjesrčni in egiptovski sultan Saladin sklenila pogodbo, po kateri je Jeruzalem ostal pod muslimansko oblastjo, neoboroženi krščanski romarji pa so lahko neovirano obiskovali sveta mesta. Na nekdanjo križarsko prisotnost nas opozarjajo številne arheološke najdbe v Ljubljanici, ki je služila prevozu viteškim redovom, drugim križarjem in romarjem, kjer najdemo tako novce kot meče in drugo orožja, ki so bile v reko odložene po nesreči ali pa v posebnem ritualnem odlaganju v osamljenih predelih rečne struge.
Vitezi templjarji: FOTO-Wikipedia
