8. septembra leta 1393 je vojvoda Albrecht III. Habsburški (znan tudi pod nazivom Albrecht s čopom) naročil na pritožbo ljubljanskih meščanov deželnemu glavarju na Kranjskem, naj ne sodi meščanov pred plemiškim sodiščem.
Ena izmed oblik mestne avtonomije Ljubljane je bila sodna avtonomija, ki ni bila podvržena plemiškim sodnim instancam. Razvoj mestne oblasti, samouprave in pravne avtonomije se je pospešeno razvijalo po nastopu Habsburžanov leta 1335. Tri leta kasneje je imelo mesto samo še enega sodnika, ki ga je deželni knez v vlogi mestnega gospoda imenoval iz vrst meščanov. V času vojvode Rudolfa IV., ki je vladal med letoma 1358 in 1365, pa so meščani Ljubljane dobili celo pravico voliti mestni svet in mestnega sodnika, ki ga je izvolilo dvanajst zapriseženih mož (mestni notranji svet). Ob koncu 14. stoletja se je uveljavila tudi sodna avtonomija. Ljubljanske meščane so lahko, po večkratnih odredbah deželnega kneza, sodili le pred meščanskim sodiščem. Tako je na današnji dan leta 1393 vojvoda Albreht naročil na pritožbo ljubljanskih meščanov deželnemu glavarju na Kranjskem grofu Hermanu Celjskemu, naj ne sodi meščanov pred plemiškim sodiščem. Z izdajo t. i. deželnega ročina za Kranjsko je pravno varstvo plemstva potekala pred lastnim sodnim organom, deželnim ograjnim sodiščem, iz katerega je bilo izvzeta mestna sodna avtonomija.
Deželni knezi so z raznimi listinami tudi v 15. stoletju zavarovali meščansko trgovino in obrt ter njihove privilegije pred plemstvom, ki bi bila drugače v škodo mestom. 14. maja 1491 je cesar Friderik III. zapovedal plemstvu, oskrbnikom, deželskim sodnikom in uradnikom na Kranjskem, naj zaradi raznih zahtev do meščanov ne plenijo njihovega blaga, temveč naj se spori z meščani obravnavajo pred edino pristojnimi mestnimi sodniki. V času jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja so Ljubljana in ostala mesta izgubljala zadnji videz samouprave. Ukinjena so bila mestna sodišča, civilno sodstvo naj bi izvrševal magistrat. Po obsežnih upravnih reformah so mestni organi postali zgolj sodišča za širša območja. Po dolgih stoletjih je široko mestno avtonomijo, ki jo je vrsta deželnih knezov s podeljevanjem in potrjevanjem privilegijev podpirala in razširjala, ljubljanski meščani pa varovali in branili, razsvetljeni absolutizem odpravil.
Justicia rimska boginja pravice (FOTO: Wikipeida)
