14. septembra leta 1840 je na svojo prvo vožnjo po Ljubljanici odšel sloviti parnik Nadvojvoda Janez.
Vse do 20. stoletja je po Ljubljanici od Vrhnike do mesta potekel živahen čolnarski promet. Z izgradnjo prenovljene cestne povezave do Trsta konec 18. stoletja in železnico sredi 19. stoletja, pa je rečni prostor izgubljal svojo gospodarski pomen, pridobival pa na družabnem življenju. Ta je potekal že v novem veku, ko so si plemiči in meščani omislili zasebne ladje, prirejali slavja in odhajali s čolnarji na izlete v bližnjo ljubljansko okolico. Zaradi številnih nesreč so bile družabne prireditve na reki leta 1825 prepovedane, čolnarjenje kot razvedrilo pa je oviralo tudi regulacija in poglabljanje rečne struge. 19. stoletje pomeni za slovenski prostor tudi čas vzpona industrializacije. V Ljubljano so prihajali bogati podjetniki iz bližnjega Trsta in postavljali tu tovarne. Industrijska revolucija je poleg novega oblika dela, izumov in kapitala povzročila, da se v mestu pojavi tudi prvi parni stroj, ki je bil postavljen v Cukrarni.
V prvi polovici 19. stoletja omenja kot tehnološko čudo rečne parnike ljubljanski časopis Illyrisches Blatt, že leta 1840 pa je na današnji dan tudi zaplul prvi po Ljubljanici. V navzočnosti uglednih gostov, predstavnikov oblasti in številnih radovednih meščanov so ga splavili in 14. septembra 1840 priredili prvo vožnjo z njim od Ljubljane do Vrhnike. To je bil sloviti parnik Nadvojvoda Janez, prvi parnik za prevoz tovora in ljudi na Slovenskem. Namesto trnovskih in drugih čolnarjev je ladjo poganjal stroj na paro.
Parnik z angleško in avstrijsko zastavo je dobil ime Nadvojvoda Janez po dovoljenju avstrijskega nadvojvode Johanna, ki je bil vnet tehnični navdušenec. Parnik je bil zgrajen v Trnovem, bil je prava tehnična novost, saj je bilo takrat na Slovenskem zgolj osem parnih strojev. Dolg je bil 28 metrov in širok 4 metre. Parni stroj s 14 konjskimi močmi je bil izdelan v Glasgowu, preko Trsta pa so ga pripeljali v Ljubljano. Njegova lastnika sta bila kranjska poslovneža William Moline in Ignac Škarja. Po njunem naročilu sta ga izdelala brata Thomas in Joseph Pritchard.
Čolnarska plovila so do Vrhnike porabila od 8 do 10 ur, parnik pa le neverjetni 2 uri in 45 minut. Parnik naj bi revolucionarno spremenil rečno plovb, vendar so ga zaradi številnih nesreč po desetih letih umaknili iz Ljubljanice. Lastnika sta parnik prodala tesarju Pajku, ki je del parnika uporabil za plavalnico in kopalnico. Ostanke parnika je razkosal, nadvojvodov kip nataknil na vrh hišnega vodnjaka, okna kajute porabil pri hiši, parni stroj pa prodal koroškim čolnarjem za ladjo, ki je še dolgo vozila po Vrbskem jezeru. Kasneje je bilo še nekaj poskusov oživitve prometa po Ljubljanici, vendar se niso uveljavili.
Parnik na razglednici iz leta 1908 je bil last podjetja Karla Kotnika, ki je parnik uporabljal za prevoz lesa, vendar je kmalu doživel brodolom (foto: razglednica Milene Žnideršič)
