22. novembra 1890 se je v Lilleu rodil francoski vojaški častnik, politik in državnik Charles De Gaulle.
Charlesa je že od rojstva zanimala vojska in se je po dokončani srednji šoli vpisal v francosko vojaško akademijo Saint-Cyr, ki jo je uspešno zaključil leta 1912. Med I. svetovno vojno je sodeloval v bitkah na Sommi in pozneje pri Verdunu, kjer so ga ujele nemške enote. V nemškem ujetništvu je spoznal ruskega oficirja in poznejšega vidnega poveljnika Rdeče armade Mihaila Tuhačevskega, s katerim sta razpravljala o modernizaciji oboroženih sil in vojaških taktikah prihodnosti. Ironično, De Gaulle se je po koncu I. svetovne vojne boril prav proti Rdeči armadi, saj ga je francosko vodstvo poslalo na Poljsko, ki je bila v tem času v vojni z boljševiki.
V dvajsetih letih je ostal aktiven v vojski in je služboval v francoskih kolonijah na Bližnjem vzhodu ter počasi napredoval. Do začetka tridesetih let je že postal viden član francoskega vojaškega poveljstva in je zagovarjal modernizacijo francoskih oboroženih sil ter predvsem formiranje čim večjega števila tankovskih enot. Po prihodu Hitlerja na oblast v Nemčiji je zagovarjal francosko zavezništvo s Sovjetsko zvezo, v politiki pa projekt »Ljudske fronte«, ki je v Franciji združeval več levih političnih opcij.
Ob začetku II. svetovne vojne septembra 1939 je De Gaulle poveljeval francoskem tankovskem bataljonu, ki je izvedel ofenzivo na Nemčijo s ciljem, da prepreči ali vsaj upočasni nemško napredovanje na Poljskem. Po kapitulaciji Poljske so Nemci izvedli protiofenzivo in De Gaullove enote so se bile prisiljene umakniti. Pol leta kasneje je Nemčija izvedla uspešno ofenzivo na Francijo in De Gaulle se je z delom francoske vojske umaknil v London, od koder je pozval Francoze na boj proti nacizmu ter se razglasil za voditelja »Svobodne Francije«. Med vojno se je na več konferencah sestal z Rooseveltom in Churchillom, ni pa bil povabljen na konferenco »velikih treh« novembra 1943 v Teheranu.
De Gaulle je s francosko armado sodeloval v izkrcanju v Normandiji in posledično vkorakal v Pariz ter postal simbol nove svobodne Francije. Po osvoboditvi Francije in koncu II. svetovne vojne je ostal aktiven v politiki in skušal zavarovati francoske interese v svetovni politiki. Svet po letu 1945 ni bil več isti kot ga je De Gaulle poznal pred vojno. Vodilno vlogo sta imeli Sovjetska zveza in ZDA, kar ga je močno frustriralo. Leta 1946 se je zaradi francoske nemoči v svetovni politiki in razdrobljenosti političnih strank na doma razočaran umaknil iz politike.
Politična nestabilnost v Franciji se je nadaljevala tudi po njegovem odstopu, vlade so se menjale ena za drugo, številne francoske kolonije so razglasile neodvisnost, vse pa je kulminiralo z alžirsko vojno za neodvisnost. Leta 1958 se je De Gaulle vrnil v politiko, sprva kot predsednik vlade in obrambni minister, januarja 1959 pa je prisegel kot predsednik. Kot predsednik je bil ponovno izbran še enkrat in mesto obdržal do aprila 1969, ko je odstopil. Tekom dveh predsedniških mandatov je zagovarjal čim večjo francosko neodvisnost od ZDA na vojaškem in gospodarskem področju ter Franciji pridobil status četrte jedrske sile (ob SZ, ZDA in Veliki Britaniji). Sovjetski zvezi je večkrat ponudil roko sodelovanja z izjavami, da se Evropa nahaja med Atlantikom in Uralom. Predvsem je potenciral gospodarsko sodelovanje z Nemčijo in trdil, da samo sodelovanje evropskih držav lahko vrne Evropi staro slavo. Kljub privrženosti močni Evropi, je bil proti vstopu Velike Britanije v evropske integracije.
Umrl je novembra 1970. Pokopan je v vasici Colombey-les-Deux-Églises. Je nosilec več desetin francoskih in mednarodnih vojaških priznanj, predvsem odlikovanj zavezniških držav iz obdobja II. svetovne vojne in odlikovanja bivših francoskih kolonij.
De Gaulle junija 1940 iz Londona poziva Francoze na boj proti nacizmu (FOTO: Wikipedia)