17. septembra 1890 se je v Zakojci pri Cerknem rodil slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik France Bevk. Pisal je tudi pod psevdonimom Pavle Sedmak. Je dobitnik Prešernove nagrade za avtobiografske članke (1949), dveh Levstikovih nagrad (1949 in 1951) in Prešernove nagrade za življenjsko delo (1954). Leta 1953 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zanimivo je, da je umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, 17. septembra 1970, v Ljubljani. Pokopan je v Solkanu.
Rodil se je v bajtarski družini kot najstarejši od osmih otrok. Končal je ljudsko šolo v Bukovem, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je učil v več krajih. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko in poslali na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Po vojni je opustil učiteljski poklic, leta 1919 je postal urednik ljubljanskega Večernega lista, nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Leta 1920 se je iz Jugoslavije vrnil na Goriško in kljub pritiskom italijanskih oblasti sklenil tam ostati. Po podpisu Rapalske pogodbe so za številne Slovence in tudi za Bevka sledila leta hišnih priporov, zaporov … Leta 1935 se je preselil v Ljubljano, kjer je med drugim navezal stike z Vladimirjem Bartolom in Josipom Vidmarjem.
Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je bil zaradi odkritega izražanja antifašističnih stališč zaprt s strani italijanskih oblasti. Leta 1943 se je pridružil partizanom in postal eden izmed voditeljev NOB-ja v Slovenskem primorju. Do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti in bil član delegacij, pogosto se je srečeval z mladimi bralci.
Po njem so poimenovali več osnovnih šol. Prebivalci Nove Gorice so mu postavili spomenik, po njem se imenuje Goriška knjižnica Franceta Bevka, Bevkov trg sredi Nove Gorice in Bevkova nagrada. Po Francetu Bevku so poimenovane tudi ceste in ulice v Ljubljani, Ajdovščini, Kamniku, Cerknem, Ankaranu, na Ptuju …
