20. junija leta 1928 je med sejo ljudske skupščine Kraljevine SHS v Beogradu prišlo do streljanja. Pri tem je poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić streljal na poslance Hrvaške kmečke stranke (HSS). V skupščinski dvorani v Beogradu je umrl Đuro Basariček, med prevozom v bolnišnico pa Pavle Radić. Vodja HSS-ja Stjepan Radić je zaradi ran umrl 8. avgusta v Zagrebu. Račića so v velikem delu Srbije imeli za heroja. Oblasti so ga obsodile na 20 let hišnega pripora, leta 1941 pa je bil osvobojen. Njegov sin Dragoslav je bil kapetan v četniškem gibanju v času II. svetovne vojne.
Po streljanju v parlamentu je opozicija zahtevala odpravo vidovdanske ustave in uvedbo federalizma. Prišlo je do velikih demonstracij v Zagrebu, ki so izražale nasprotovanje srbski centralistični politiki, ki je bila prisotna vse od nastanka države decembra 1918. V oboroženem spopadu je bilo več mrtvih.
Šestega januarja 1929 je kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavil ustavo, razpustil parlament in prevzel oblast ter uvedel t.i. šestojanuarsko diktaturo. Vlada, ki jo je vodil general Petar Živković, je bila odgovorna neposredno kralju.
Nasprotovanje uvedbi kraljeve diktature so izrazile tako nekatere desne kot leve politične stranke, med njimi tudi ilegalna Komunistična partija. Kot odgovor na odločitev kralja Aleksandra, da se uvede diktatura, je dan zatem prišlo tudi do ustanovitve Ustaške stranke. Njeni člani so poiskali zavetišče v sosednjih državah, Italiji in Madžarski, ki sta imele ozemeljske težnje do Kraljevine SHS/Jugoslavije.
Tretjega oktobra 1929 je bila država preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo in razdeljena na 9 administrativnih enot imenovanih banovine. Meje banovin praviloma niso spoštovale zgodovinskih in narodnostnih mej; Bela krajina je tako nekaj časa spadala pod Savsko banovino. Cilj razdelitve države po nenaravnih mejah je bilo zagotoviti da bodo Srbi večinski in dominanten narod v čim večjem številu banovin.
Septembra leta 1931 je kralj pod pritiskom Francije in Čehoslovaške izdal »oktroirano« ali vsiljeno ustavo, s katero je Kraljevina Jugoslavija postala ustavna dedna kraljevina z dinastijo Karađorđević na čelu. Uveden je bil dvodomni parlament, sestavljen iz senata in poslanske zbornice. Poseben zakon je dovoljeval ustanavljanje političnih strank, ki pa niso smele delovati »na verski, plemenski ali pokrajinski osnovi«.