11. marca leta 1985 je Mihail Sergejevič Gorbačov postal generalni sekretar KP Sovjetske zveze. Kot vodja komunistične partije in kasneje kot predsednik Sovjetske zveze je državo vodil vse do njenega razpada decembra leta 1991. V času njegove vladavine se je notranja, zunanja, gospodarska in obrambna politika Sovjetske zveze korenito spremenila.
S »perestrojko« in »glasnostjo« je demokratiziral sovjetsko družbo, podcenil pa je rušilno moč nacionalizmov, ki so v zgodnjih devetdesetih pripeljali do razpada Sovjetske zveze. Izdal je ukaz o umiku sovjetskih enot iz Afganistana, korenito je reformiral in zmanjšal obseg sovjetskih oboroženih sil vključujoč z nuklearnim arzenalom ter v začetku leta 1991 razpustil Varšavsko zvezo in s tem de facto končal hladno vojno. Dobitnik je več sovjetskih in mednarodnih priznanj, med drugim tudi Nobelove nagrade za mir leta 1990.
Mihail Gorbačov je leta 1988 obiskal Jugoslavijo, mudil pa se je v Beogradu, Dubrovniku, Ljubljani in na Brdu pri Kranju. V Beogradu se Gorbačov ni želel sestati z Miloševićem. Na obisk prvega človeka Sovjetske zveze v Sloveniji tedaj v Beogradu niso gledali z naklonjenostjo. V času ko je Sovjetska zveza že razpadala, je Gorbačov jeseni 1991 organiziral srečanje med vodjami jugoslovanskih republik s ciljem rešitve krize v državi, a je konferenca, predvsem zaradi nasprotujočih si pogledov Srbije in Hrvaške, propadla.
