Letos obeležujemo sedemdeset let od smrti gruzijsko-boljševiškega revolucionarja in osebe, ki je skoraj tri desetletja vodila Sovjetsko zvezo – Josifa Visarionoviča Džugašvilija Stalina.
Stalin je ena od najpomembnejših osebnosti v politiki svojega časa, a danes še vedno (posebej na Zahodu) ostaja ena od najmanj znanih, v veliki meri zaradi tradicionalne tajnosti, ki je obdajala sovjetske politike. Stalin je bil močan voditelj, ki je vodil Sovjetsko zvezo v njenih najtežjih trenutkih II. svetovne vojne, v kateri so Sovjeti med vsemi na udeleženci vojne imeli največje število človeških žrtev. Dandanes še vedno veliko Rusov (in tudi nekaterih drugih sovjetskih narodov) podpira Stalina, saj je povedel Sovjetsko zvezo k zmagi v II. svetovni vojni in jo po njej utrdil kot eno od dveh svetovnih velesil. Na oblast je prišel legalno, potem ko je utrdil moč v Komunistični partiji boljševikov. Zaradi svojih dosežkov v državljanski vojni in svoje močne karizme je pridobil veliko podpore v partiji in vojski, čeprav se ni obotavljal uporabiti prisilna sredstva za dosego svojih ciljev. Tako je bilo po Maxu Webru Stalinovo vodenje Sovjetske zveze legitimirano s pravnimi in tudi karizmatičnimi sredstvi.
Težko otroštvo
Josif Visarionovič Džugašvili se je rodil 21. decembra 1879 (navaja se tudi 18. november 1878) v Goriju, v tedanjem Ruskem imperiju (današnja Gruzija). Bil je edini od štirih otrok, ki je preživel otroštvo. Oče Vissarion Džugašvili je bil neuspešen čevljar, ki je imel težave z alkoholom in je umrl še pred svojim šestdesetim rojstnim dnevom. Njegova mati Ekaterina je Josifa negovala v mladosti, ko se je ta spopadal z različnimi boleznimi, vključno s črnimi kozami in septikemijo, ki je pustila njegovo levo roko rahlo pohabljeno za vse življenje. Če uporabimo teorijo vodenja Jamesa Burnsa, lahko vidimo, da je imel Stalin zelo zahtevno otroštvo in v teh težkih okoliščinah lahko domnevamo, da je imelo to velik vpliv na njegove ambicije.
Josifa so leta 1888 vpisali v lokalno pravoslavno župnijsko šolo v Goriju. Stalinove politične korenine segajo vse do leta 1899 ko so ga izključili iz teološkega semenišča v Tbilisiju, ker ni mogel plačati šolnine. Tu je Stalin dobil svoj prvi pravi okus za politiko in osnovo svojih marksističnih prepričanj.
Stalin se je leta 1901 pridružil gruzijskem krilu Ruske socialdemokratske delavske stranke in se popolnoma posvetil revolucionarnemu delu. Najprej je služboval v Tbilisiju in nato v Batumiju, kjer je pomagal organizirati stavke in demonstracije. V tem času je bil izpostavljen marksistični ideologiji preko Leninovih del. Leta 1903 se je pridružil boljševiškem krilu stranke in pomagal zbrati denar z izsiljevanjem, bančnimi ropi in krajami.
Stalin = jekleni mož
Stalin je bil 18. aprila 1902 v Batumiju prvič aretiran in izgnan v Sibirijo. Od tam je pobegnil in se znova pojavil v Tbilisiju leta 1904. Med letoma 1902 in 1913 je bil skupaj kar osemkrat aretiran in izgnan v Sibirijo. Šestkrat je uspel pobegniti. Vendar o Stalinovem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Tudi Stalin sam je kasneje s cenzuro in manipulacijami pomagal potvarjati zgodovino. Poskrbel je, da so bili številni zapisi o njegovih morebitnih napakah, tudi tistih v mladosti, uničeni. V zaporu je sprejel ime Stalin, kar je v prevodu pomenilo “jekleni mož”.
Leta 1905 je spoznal Lenina in počasi sta stkala prijateljske vezi. Lenin je sprva zaupal Stalinu, ga podpiral in nagradil z mestom v petčlanskem politbiroju, v katerem je bil tudi Lev Trocki. Stalin je imel številne lastnosti, ki so pritegnile njegove kolege, javnost in, kar je morda najpomembnejše, novo generacijo partijskih funkcionarjev, ki so se partiji pridružili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Aprila 1922 je Stalin postal prvi generalni sekretar partije. Bil je edini sočasni član politbiroja, organizacijskega biroja partije, sekretariata in centralnega komiteja.
Po Leninovi smrti januarja 1924 je sledil boj za oblast med Stalinom in Trockim. Kot generalni sekretar partije je Stalin uspel utrditi svojo oblast in se predstavljal kot najbolj lojalen Leninov naslednik, čeprav njegov odnos s prvim sovjetskim voditeljem zadnjih 18 mesecev njegovega življenja ni bil rožnat. Stalin je prišel na oblast po tem, ko je bila zatrta vsa organizirana opozicija znotraj partije. V skladu z Webrovimi “tremi čistimi vrstami legitimne vladavine” je Stalina imenovala partija, zato ga je mogoče razlastiti za legalnega ali birokratskega vladarja, kar pa postane močno vprašljivo potem, ko je postal absolutni vodja države.
Stalinove petletke in hitra industrializacija
Pomemben vidik Stalinove karizme je bil njegov velik uspeh pri modernizaciji Sovjetske zveze in njenem spreminjanju v industrijsko velesilo. Konec dvajsetih let je Stalin začel izvajati petletne gospodarske načrte, ki so zahtevali popoln državni nadzor nad gospodarsko politiko. To je zahtevalo drastično reformo industrije in kmetijstva. Konec tridesetih let je bila Sovjetska zveza že tretja največja svetovna industrijska sila, takoj za Nemčijo in ZDA. Vendar pa je ta uspeh za seboj pustil tudi številne žrtve v ruralnih regijah države, kjer se je prebivalstvo ukvarjalo z kmetijstvom.
Kult osebnosti
Stalin se je pri vodenju zanašal na indoktrinacijo in propagando ter z neusmiljenim odstranjevanjem opozicije pridobil oblast nad celotno družbo. Sovjetski časopisi, radijske oddaje in umetnost so bili uporabljeni za hvaljenje Stalina, sovjetskega življenja in komunističnih vrednot. Njegovi portreti so krasili javna mesta in ustvarjali junaško ter idealizirano podobo. V njegovo čast so poimenovali mesta, ulice, industrijske obrate in s tem ustvarili kult osebnosti. Njegove napake in zločini so seveda ostali prikriti. Še posebej težko obdobje za mnoge je bila druga polovica tridesetih let 20. stoletja, ko je Stalin postal zelo sumničav in nezaupljiv, kar je pripeljalo do t. i. Stalinovih čistk.
Kljub idealiziranemu prikazovanju njegovih voditeljskih sposobnosti med II. svetovno vojno, pa je te potrebno priznati. Ko je nemška vojska junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, je Stalin prevzel poveljstvo nad sovjetskimi oboroženimi silami in s pomočjo malega obrambnega odbora (STAVKA) vso vojno sprejemal vse pomembnejše vojaške, politične in diplomatske odločitve. Tudi potem ko je pred vrati Moskve stala Hitlerjeva vojska, je ostal v Kremlju in s tem pokazal odločnost in pogum. Dejstvo je, da bi bil izid vojne brez Stalina in sovjetske vojske, gotovo drugačen. Hitler je namreč zelo podcenil moč Sovjetske zveze.
Stalinova zapuščina
Stalin je zaradi posledic hude možganske kapi umrl 5. marca 1953 v Moskvi. Njegovo vladavino si bomo (predvsem na Zahodu) bolj kot po dosežkih zapomnili po terorju. Vendar pa je potrebno poudariti, da je Stalin sovjetsko agrarno družbo, ki je bila uničena zaradi posledic I. svetovne in državljanske vojne ter intervencije centralnih sil in antante, v kratkem času spremenil v visoko industrializirano državo, ki je po II. svetovni vojni postala ena vodilnih velesil na svetu. Kot je povedal britanski premier Winston Churchill: »Stalin je v Rusijo prišel z lesenim plugom, zapustil pa jo z jedrskim orožjem.«
Stalinu je uspelo legitimno priti na oblast po legalni poti s podporo komunistične partije. A čim mu je podpora začela padati, naraščati pa začelo nasprotovanje, se je nad slednega spravil z vsemi topovi. Stalinov vpliv na delovanje družbe in države mu je omogočil, da je ustvaril svojo idealizirano podobo, ki so jo častili sovjetski državljani in tudi širše po svetu.
avtor: Christian Faulkner, politolog, Univerza Deakin Melbourn (Avstralija)
prevedel: Danijel Osmanagić
