V juniju obeležujemo sedemdeset let od velikih delavskih protestov v Vzhodni Nemčiji, ki so pretresli dober del tedanjega socialističnega bloka.
Po koncu II. svetovne vojne so zavezniki premagano Nemčijo razdelili na pet okupacijskih con (sovjetsko, ameriško, francosko in britansko ter Berlin). Po zaključku spopadov v Evropi in kasneje še na azijsko-pacifiškem bojišču proti Japonski je bilo zelo hitro jasno, da še dovčerajšnji zavezniki v vojni ne delijo istega pogleda na povojno ureditev sveta. Ta se je vse bolj začel deliti na države s socialistično in kapitalistično družbeno ureditvijo.
To je verjetno še najbolj opazno prišlo do izraza v okupirani Nemčiji, katere usoda je bila negotova in odvisna od volje zmagovalk II. svetovne vojne. Stalin je na eni strani zagovarjal združeno Nemčijo, saj je v njej videl domovino očetov znanstvenega komunizma Karla Marxa in Friedricha Engelsa. Nadejal se je, da bo lahko združil okupacijske cone ter ustvaril socialistično državo, ki bo v povojnem času zaveznica Sovjetske zveze ali pa vsaj ostala nevtralna država, nekako tako kot je to postala Avstrija z državno pogodbo leta 1955.
Nastanek Zahodne in Vzhodne Nemčije
Na drugi strani so imeli zahodni zavezniki popolnoma drugačne načrte z Nemčijo in so postopoma integrirali svoje okupacijske cone. Sprva so v njih uvedli skupno valuto, uvajali politične stranke po njihovem godu, v nasprotju s sklepi potsdamske konference razširili ekonomsko pomoč Marshallovega plana na ameriški, britanski ter francoski okupacijski sektor ipd., kar je postopoma pripeljalo do združenja vseh treh con in nastanka Zvezne republike Nemčije ali t. i. Zahodne Nemčije.
Ta je za zahodne sile postala zaveznik v boju proti komunizmu v hladni vojni. Številni gospodarstveniki in vojaške osebe, ki so še nekaj let pred tem služili nacističnem stroju, so sedaj svobodno delovali v novi državi. Na drugi strani je posledično leta 1949 tudi sovjetska okupacijska cona prerasla v državno tvorbo in nastala je Nemška demokratična republika ali t. i. Vzhodna Nemčija. Vladala ji je Združena socialistična stranka, ki je nastala leta 1946 z združitvijo komunistične, socialistične, socialdemokratske in še nekaterih drugih levih strank.
Vzhodna Nemčija po poteh sovjetskih republik
Marca 1952 je Stalin s pismom zahodnim zaveznikom in vodstvu Zahodne Nemčije še zadnjič poskusil prodreti z idejo združene in nevtralne Nemčije. Njegov predlog so zahodni zavezniki in vlada v Bonnu zavrnili. To je dalo vladi v Vzhodnem Berlinu de facto dovoljenje za začetek izgradnje države po sovjetskem vzoru, na kar so se sicer dejansko pripravljali že nekaj let.
Začela se je kolektivizacija, težka industrializacija, dodatno obdavčenje malih privatnikov, poostren je bil nadzor nad verskimi ustanovami. Projekt vodje Združene socialistične stranke Vzhodne Nemčije (SED) Walterja Ulbrichta o izgradnji komunistične države pa ni potekal po načrtih. Državo je pestilo vse večje pomankanje hrane, zmanjkovalo je elektrike, medtem ko so se cene prevoza in zdravstvenih storitev povečevale. Nezadovoljstvo je bilo vse večje, še najbolj pa so delavce in navadne državljane razjezile delavske kvote. Številni so začeli državo zapuščati in se seliti v Zahodni Berlin oziroma druge kraje Zahodne Nemčije.
Preobrat v politiki Vzhodne Nemčije
Kmalu po smrti Stalina marca 1953 se je kolektivno sovjetsko vodstvo seznanilo s stanjem v Vzhodni Nemčiji. Načrte so označili kot korak v napačno smer k izgradnji komunizma. Vzhodnonemška delegacija je v Moskvo prispela v začetku junija 1953 in od sovjetskega vodstva dobila »predlog« dokumenta, po katerem je bilo predvideno zmanjšanje nadzora nad verskimi ustanovami, dovoljeno privatno podjetništvo, ublažitev političnega in sodnega preganjanja, zmanjšanje financiranja industrializacije in okrepitev potrošništva.
Sovjetski diplomat in visoki predstavnik v Vzhodni Nemčiji Vladimir Semjonov je zahteval takojšnje izvajanje reform, ki jih je vzhodnonemško časopisje poimenovalo načrt »Nove Nemčije«.
Nezadovoljstvo je na drugi strani v državi trajalo že mesece, pri nekaterih celo leta. Oznanilo o novi politično-gospodarski smeri države je za številne pomenilo šibkost vlade, ki je tako po le enem letu odstopila od svojega grandioznega plana izgradnje komunizma v Vzhodni Nemčiji. Številni so pomislili tudi na negotovo in kaotično stanje v Sovjetski zvezi, kjer je po smrti Stalina vladalo kolektivno vodstvo na čelu z Lavrentijem Berijo.
Nezadovoljstvo preraste v proteste
Prvi protesti so se začeli 12. junija 1953, tri dni kasneje so ti izbruhnili tudi v Vzhodnem Berlinu, kjer so delavci v več tovarnah začeli s štrajkom. Zapustili so delovna mesta in se odpravili proti uradnemu sedežu sindikatov ter zahtevali odpravo delavskih kvot, katere so od delavcev zahtevale 10-odstotno povečanje produktivnosti. Naslednji dan zgodaj zjutraj so protesti potekali tako rekoč že po vsej prestolnici. Zanje so namreč hitro izvedeli v Zahodnem Berlinu pa tudi po ostalih vzhodnonemških mestih.
Protestniki so zahtevali pogovor z Ulbrichtom in premierjem Grotewohlom. Sprejel jih je le minister za težko industrijo Fritz Selbmann, kar pa protestnike ni zadovoljilo. Politbiro je bil šokiran nad dogodki in sprva ni vedel kako odreagirati. Po predlogu Semjonova so sicer sprejeli zahteve protestnikov in odpravili delavske kvote, a so se medtem po mestu že začeli odvijati spopadi med protestniki in ljudsko policijo. Situacija je ušla izpod nadzora.
Zvečer je Semjonov ukazal sovjetskim oboroženim silam, da se napotijo v Vzhodni Berlin. Stavka se je do naslednjega dne spremenila v pravi upor proti vzhodnonemški vladi, demonstracije pa so razširile po več kot petsto mestih (Vzhodni Berlin, Potsdam, Magdeburg, Dresden, Leipzig, Jena, Gorlitz) in vaseh po vsej državi. Samo v Vzhodnem Berlinu se je zbralo več kot 40.000 protestnikov, skupno število v ostalih mestih pa je preseglo 300.000.
Izbruhnejo krvavi spopadi
Nemška policija je izgubila nadzor, zato je za pomoč zaprosila nemško tajno policijo in sovjetsko armado. Skupaj je bilo mobiliziranih okoli 20.000 sovjetskih vojakov in 8.000 pripadnikov nemške policije. Med demonstranti in policijskimi enotami je 17. junija prišlo do spopadov, v katerih je policija uporabila strelno orožje. Kljub temu policija in enote STASI-ja niso bile kos protestnikom in kazalo je že, da bodo slednji še dopoldne istega dne zavzeli državne institucije.
Stanje so izkoristili tudi zahodni zavezniki, ki so iz Zahodnega Berlina pošiljali provokatorje, s katerimi so želeli še priliti olje na ogenj in protestnike spodbuditi k oslabitvi ali celo prevzemu oblasti. Sledila je reakcija sovjetske armade, ki je v le nekaj urah stabilizirala situacijo in dejansko rešila vzhodnonemško vlado. Razglašeno je bilo vojno stanje, prekinjene so bile prometne povezave po mestu in le-te z Zahodnim Berlinom. Spopadi so sicer potekali tudi v drugih mestih, kjer so trajali vse do 24. junija.
Zahod izkoristi situacijo
Upor je bil tako hitro zadušen, a nezadovoljstvo je ostalo. Čeprav je bil cilj protesta na začetku le izboljšanje položaja delavcev v državi, je ta prerasel v popolnoma političnega. Nekateri so pozivali k državnem prevratu, zažigali slike vzhodnonemških in sovjetskih politikov ter zahtevali večstrankarske volitve. Med protestniki so bili prisotni tudi elementi nacizma, a so ostali v manjšini. Na Zahodu so vso situacijo s pridom izkoristili. Kot že omenjeno, so vzpodbujali same proteste, po koncu le-teh pa napihovali in poveličevali žrtve z namenom očrnitve vzhodnonemške politike in sovjetske armade.
Uradno število žrtev je bilo med 32 in 55, nekateri navajajo celo 125. Preko 1.000 jih je bilo poškodovanih. Kasneje pa je bilo aretiranih še okoli 5.000 ljudi. Življenje je izgubilo tudi nekaj vzhodnonemških policistov in sovjetskih vojakov, ki niso želeli izpolnjevati ukazov.
Sovjetska zveza je z intervencijo izgubila del ugleda pri ostalih socialističnih državah, še bolj pa je trpel ugled vzhodnonemškega političnega vodstva. Številni so izstopili iz partije in državnih sindikatov, občutilo se je splošno razočaranje nad sistemom v državi. Izgledalo je, da je Walter Ulbricht politično mrtev. V državnem politbiroju ja ostal brez podpore, enako je bilo v Moskvi, kje so ga spoznali za odgovornega za nastalo situacijo v državi.
Povod za menjave na čelu Sovjetske zveze
O resnosti stanja veliko pove obisk Berije v Vzhodnemu Berlinu po zatrtju protestov. Ulbricht je kljub vsemu po spletu okoliščin preživel, toda Berijo je skupaj z nekaterimi politiki in vojaškimi kadri po povratku v Moskvo čakala aretacija, ki jo je naročil Nikita Hruščov. Obtožbe so ga med drugim bremenile delovanja v korist britanskega imperializma in odgovornosti za proteste. Berijo so usmrtili pol leta kasneje, kaotično politično stanje v Moskvi pa je izkoristil Ulbricht, ki je odstranil opozicijo v stranki, katera bi ga sicer zagotovo odstranila s položaja.
Vlada Vzhodne Nemčije je po protestih okrepila moč tajne policije STASI in ustanovila Bojne bataljone delavskega razreda. Sovjetska zveza je od Berlina prenehala zahtevati plačilo reparacij zaradi dogodkov iz II. svetovne vojne, v Nemčijo vrnila večje številno nemških vojnih ujetnikov in državi namenila obsežen sveženj ekonomske pomoči. Ulbricht je na drugi strani odredil državno subvencioniranje javnega prometa in sprožil velike stanovanjske projekte, ki bi izboljšali življenjski standard ljudi.
V Zahodni Nemčiji so v spomin na 17. junij 1953 razglasili državni praznik, ki pa je bil ukinjen po združitvi Nemčij leta 1990. O dogodkih so pisali številni zahodnonemški pesniki in pisatelji kot so Bertold Brecht, Heiner Müller in Günther Grass.