Mineva 80 let od konca bitke za Leningrad, verjetno najbolj herojske in hkrati tragične usode kateregakoli mesta v zgodovini vojskovanja.
22. junija leta 1941 so sile osi sprožile operacijo Barbarossa in s preko tremi milijoni mož ter tisoči letal in oklepnih vozil napadle ZSSR. Napad je potekal v treh smereh. Armadna skupina-jug je krenila proti Kijevu, skupina-center proti Moskvi, skupina-sever pa proti Leningradu. Leningrad je bil pred vojno drugo največje sovjetsko mesto in njena kulturna prestolnica, v kateri je živelo več kot dva in pol milijona ljudi. V mestu je delovalo preko 330 tovarn, v Baltiškem morju je bila zasidrana mogočna Rdeča mornarica, po napadu sil osi pa je mesto sprejelo še več sto tisoč beguncev iz baltiških sovjetskih republik, ki so pribežali v mesto po začetku operacije Barbarossa.
Za razliko ob ostalih okupiranih ozemelj, kjer so Nemci izvajale množične poboje sovjetskega prebivalstva in obenem izkoriščali naravna bogastva zavzetih regij, je Leningrad čakala še krutejša usoda. Mesto, kjer se je zgodila oktobrska revolucija, ki je posledično pripeljala do rojstva prve socialistične države na svetu – ta je bila po Hitlerjevem mnenju vsesvetovna židovska zarota – je poosebljalo vse kar je nemški voditelj sovražil in preziral – socializem, judovstvo in slovanstvo. Mesto je zato nameraval zavzeti, ga popolnoma uničiti, iztrebiti prebivalstvo in osvojena ozemlja predati zaveznikom Fincem.
Blokada mesta in teror nad prebivalstvom
Sovjeti so julija 1941 pripravili obrambno črto dolgo 300 kilometrov in se začeli pripravljati za obleganje mesta, kjer pa še ni bilo nobenega ukaza za evakuacijo. Nemške enote so napredovale, zavzeli so mesta kot so Pskov in Novgorod ter se avgusta močno približale Leningradu. Sledil je napad Fincev s severa in konec avgusta je mesto izgubilo povezavo z železnico. Osmega septembra so Nemci zavzeli mesto Šlisselburg na Ladoškem jezeru in tako skupaj s finsko armado blokirali mesto. Sovjeti so tik pred popolno blokado uspeli evakuirati del mlajšega prebivalstva in nekaj kulturnih znamenitosti, a večina prebivalstva je ostala ujeta v mestu. Nekaj dni po začetku blokade je Rdeča armada sicer poskušala le-to razbiti, toda načrt generalov Žukova in Kulika ni bil uspešen.
Medtem so Nemci začeli izvajati množične napade iz zraka in topništva, ki so iz dneva v dan terorizirale prebivalstvo. Ob zračnih napadih so meščane opozarjale mestne sirene, ko pa te niso več delovale, so njihovo vlogo prevzeli metronomi, ki so dobili tudi vzdevek srce Leningrada in so ob zračnih napadih utripali hitreje ter tako spominjali na srčni utrip. Branilci so pri obrambi mesta izkoristili tudi topove rušilcev baltiške fronte in pa celo topove s križarke Aurore, s katere se je začela oktobrska revolucija. Nemško letalstvo Luftwaffe je na to odreagiralo z napadi na sovjetsko baltiško floto in potopila tri ladje, vključno z znamenito bojno ladjo Marat.
Oskrba preko zaledenelega jezera
Največ žrtev v mestu pa je prineslo pomakanja hrane in zdravil. Mesto je namreč potrebovalo 1000 ton hrane na dan, medtem ko so letala skupaj z lokalnimi skupnostmi dnevno uspeli zagotoviti le 200 ton. Stanje se je iz dneva v dan še slabšalo. A ob prihodu zime je zaledenelo jezero Ladoga, preko katerega so se poveljujoči odločili oskrbovati mesto. Znano je bilo po trdem ledu, pa tudi po surovih nevihtah in močnem vetru. Tovornjaki zaradi varnosti niso mogli bili polno naloženi, vozniki pa so morali voziti z odprtimi vrati zaradi lažjega umika, v primeru, da bi led počil. Stotine tovornjakov je bilo izgubljeno vsak mesec, toda zaloge hrane, zdravil in nafte so začele počasi prihajati v mesto. Tako je nastala t. i. pot življenja. Na njej je bilo vzpostavljenih več poti, saj so tovornjaki potovali po dnevi in ponoči, v mesto so vozili potrebščine, iz njega pa civilno prebivalstvo. Na jezeru je bila vzpostavljena obrambna linija z bunkerji, garaže, medicinska poslopja, protizračna obramba in postaje za točenje goriva.
Ko se je aprila 1942 led začel taliti, pot več ni bila uporabna in pretekel je cel mesec, preden so zaradi lebdečega ledu lahko začele voziti ladje in pošiljati hrano v mesto. Obdobje od septembra 1941 do februarja 1942 je bilo najhujše, stotine ljudi je umrlo vsak dan, v mestu se je pojavil celo kanibalizem, otroci pa so na dan dobili le dobrih 100 gramov kruha. Znan je tudi dnevnik Tanje Savičeve, ki so ga po vojni uporabili kot dokazno gradivo na Nürnberških procesih. V dnevniku je deklica, ki je imela ob začetku vojne 11 let, zapisovala vsakič ko je nekdo od članov njene družine umrl. Zadnja, maja 1942, je umrla njena mama, ko je deklica zapisala: »Savičevi so umrli, vsi so mrtvi, ostajam edina«. Sama je življenje izgubila dve leti kasneje. Kljub vsej brutalnosti pa mesto in njeni meščani, kot tudi vso prebivalstvo ZSSR niso izgubili upanja. Simboličen dogodek se je zgodil avgusta 1942, ko je bila po megafonih preko Leningrajskega radia predvajana 7. simfonija znamenitega sovjetskega skladatelja Šostakoviča. Zvok je bil usmerjen proti nemškim enotam in je oznanil eno od prihajajočih sovjetskih ofenziv.
Poskusi razbitij blokad
Sovjeti so že od septembra 1941 poskušali prebiti blokado mesta. S simultanimi napadi vojaških enot t. i. leningrajske in volhovske fronte so poskušali razbiti trolinijsko obrambno postavitev Nemcev pri Šlisselburgu, kjer je dve sovjetski fronti (vojaški enoti) ločilo le dobrih 10 kilometrov obrambnih linij. Toda v tistem času vojska še ni imela na voljo dovolj enot, saj je bila večina Rdeče armade fokusirala na obrambo Moskve. Ko pa je bila ta obranjena in so Sovjeti januarja 1942 Wehrmacht potisnili nazaj, se je fokus prenese na poskus prebitja blokade Leningrada. Druga udarna armada pod poveljstvom generala Sokolova je sprožila ofenzivo iz smeri volhovske fronte proti Leningradu in napredovala 30 kilometrov. Ostalo ji je še približno enaka razdalja do mesta, ko je ofenziva zastala.
Novi nemški komandant armade skupine-sever von Kuchler (zamenjal je von Leeba) je pripeljal rezerve in sprožil protiofenzivo. Rdeča armada se je začela umikati, a po le eni cesti, ki je bila na voljo, je uspela evakuirati le 10000 vojakov, med tem ko jih je 30000 ostalo v nemškem ujetništvu. General Vlasov, ki je kot poveljnik zamenjal že omenjenega Sokolova, se je odločil sodelovati z Nemci. Pisal je pamflete o boju proti boljševizmu, novačil ujete vojake Rdeče armade v svojo Rusko osvobodilno vojsko in postal simbol ruskega kolaboracionizma. Termin Vlasovec se je prenesel v širšo uporabo za vsakega sovjetskega kolaboranta.
Naslednji poskus prebitja blokade je bila ofenziva Sinjavino, ki se je začela avgusta 1942. Rdeča armada je napadla iz dveh smeri – leningrajske in volhovske fronte, niso pa vedeli, da so tudi Nemci istočasno pripravljali veliko ofenzivo, s katero so želeli zavzeti mesto in se na severu povezati z Finci. Po dveh mesecih bojevanja je sovjetska ofenziva propadla, Rdeča armada se je umaknila, Nemci pa so opustili načrte za zavzetje mesta.
Brutalno bojevanje se je, kot že ves čas od jeseni 1941, nadaljevalo ob reki Nevi. Ko je Rdeča armada novembra 1942 sprožila protiofenzivo pri Stalingradu in je bilo do januarja 1943 že jasno, da bodo sile osi poražene v tej bitki, so se začeli snovati tudi načrti za prebitje obrambe Leningrada. Tako so 12. januarja 1943 sprožili operacijo Iskra. Rdeča armada je napadla z dveh strani (enote leningrajske in volhovske fronte) pod poveljstvom Kirila Meretskova in Leonida Govorova. Po obsežnem artilerijskem obstreljevanju in z ladij baltiške fronte se je začel kopenski napad Rdeče armade. Po dveh dnevih sta sovjetske vojake do mesta ločila le še dva kilometra in Nemci so se začeli umikati. 18. januarja 1943 je bila blokada prebita, mesto Šlisselburg pa je bilo osvobojeno. Toda sovjetska armada ni imela moči za nadaljevanje ofenzive in fronta se je vzpostavila severno od kraja Sinjavino. Obrambni koridor je bil širok le nekaj kilometrov, v njem pa je 5000 sovjetskih delavcev v le 17 dneh zgradilo 33 kilometrov železnice, da bi mesto oskrbelo z vsem potrebnim. S tem so se končale akcije sil osi na ladoškem jezeru, predvsem italijanskih torpednih čolnov, ki so se še posebej izkazali na mediteranskem bojišču, ostajali pa so zračni in artilerijski napadi.
Razmerje moči v Leningradu kot tudi na celotni vzhodni fronti se je končno začelo spreminjati. Po zmagi v bitki pri Kursku in osvoboditvi Kijeva konec leta 1943, se je sovjetsko poveljstvo odločilo dokončno razbremeniti Leningrad, ki je kljub uspehom januarja 1943 še vedno ostajalo mesto na frontni liniji.
Dokončno razbitje blokade mesta
Napad se je začel 14. januarja 1944 iz dela ozemlja pri Orianienbaumu, ki je bilo odrezano od sovjetskega ozemlja, a ga Nemci v dveh in pol letih niso zavzeli, saj ga je ščitilo topništvo baltiške fronte. V ofenzivo so se kmalu vključile tudi enote leningrajske fronte. Celo bojna ladja Marat je bila dvignjena iz Baltiškega morja, po tem ko so jo Nemci potopili leta 1941. Njeni topovi so sodelovali skupaj z ostalimi bojnimi ladjami in kopensko artilerijo pri napadu. Sovjetska ofenziva je bila popoln uspeh in armadna skupina-sever je začela umik iz Leningrajske oblasti. 27. januarja 1944, točno 20 let ob preimenovanju mesta iz Petrograd v Leningrad, je bilo obleganje mesta po 872 dneh končano.
V obleganju je uradno umrlo kar 640.000 civilistov, a se realna številka približuje milijonu. Od teh so bili le trije odstotki žrtev obstreljevanja, medtem ko so ostali umrli zaradi lakote in pomakanja zdravil. Tekom obleganja je bilo v dveh in pol letih evakuiranih skoraj dva milijona ljudi, leta 1945 pa je imelo mesto le še pol milijona prebivalcev. Na leningrajski fronti je umrlo tudi preko pol milijona vojakov Rdeče armade. Nemci, Finci ter norveški in španski bataljon so skupaj izgubili 600.000 vojakov (mrtvi, ujeti, pogrešani). Obleganje Leningrada številni zgodovinarji označujejo za genocid, saj je bil cilj sil osi ne le zavzetje mesta, ampak njegovo popolno uničenje in iztrebljenje prebivalstva. Do današnjih dni se smatra za najbolj brutalno obleganje katerega koli mesta. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo tudi za najdaljše obleganje, ko je ta neslavni rekord prevzelo Sarajevo (april 1992 – februar 1996).
