Februarja smo obeležili 120 let od rojstva enega najvplivnejših, a pogosto pozabljenih socialističnih politikov iz obdobja hladne vojne, Alekseja Kosigina.
Aleksej Kosigin se je rodil 21. februarja leta 1904 v St. Peterburgu. Že kot otrok je kazal velik talent za matematiko in imel odlične ocene, njegov oče pa je upal, da bo postal uspešen bančnik. Vse se je spremenilo z začetkom I. svetovne vojne (1914), obeh revolucij leta 1917 in državljanske vojne, ki je sledila. Kot deček se je že pri 15 letih pridružil Rdeči armadi in sanjal o bojih s pripadniki bele garde in tujimi interventni.
Ob prevladi na bojišču in koncu državljanske vojne se je Aleksej marca 1921 demobiliziral iz Rdeče armade in začel iskati svoje mesto v novem svetu in sistemu, ki ga dejansko še ni dobro poznal. Vpisal se je v petrograjsko Tehnično višjo šolo in se po koncu študija preselil v Sibirijo, kjer je delal v različnih podjetjih, ki so se ukvarjala ali z industrijo ali z proizvodnjo oblačil in obutve. To je bil čas t.i. nove ekonomske politike (NEP), ki je v socialistični državi dovoljevala tudi malo podjetništvo. Kot uspešen matematik ni imel težav dobiti delo in je sodeloval tudi z zahodnimi podjetji, ki so tedaj delovala v ZSSR.
Od direktorja do najmlajšega ministra
Konec dvajsetih letih je bilo konec NEP-a, v državi se je začela kolektivizacija, industrializacija ter začetki planskega gospodarstva. Aleksej se je vrnil v rojstno mesto, ki se je tedaj imenovalo Leningrad in se leta 1930 vpisal tekstilni inštitut, ki ga je zaključil pet let kasneje. Delal je v tekstilnih tovarnah in leta 1937 postal direktor ene od njih. Nekoč je dejal, da ne glede na to, kakšna je država, njen politični ali gospodarski sistem, ljudje bodo vedno potrebovali oblačila.
V času velikega terorja (1936–38) so mnogi politiki izgubili svoje službe (ali celo življenja), ljudje kot je Kosigin, pa so ta čas izkoristili za hitro napredovanje, sprva v Leningrajski oblasti, nato pa na državnem nivoju. Aleksej je bil 31. decembra 1938 poklican v prestolnico in pri izstopu iz vlaka v časopisu prebral, da je postal narodni komisar (minister) za tekstilno industrijo Sovjetske zveze. Mesto je zasedel kot najmlajši minister v zgodovini te države.
Velik pečat v II. svetovni vojni
Ob začetku II. svetovne vojne je bil zadolžen za evakuacijo ljudi in podjetij iz delov države, kjer je divjala vojna. Svet za evakuacijo je poleti in jeseni 1941 iz Evrope na Ural, v Sibirijo in centralno Azijo evakuiral 18 milijonov ljudi, milijone ton zrna in skoraj 2600 industrijskih poslopij, kar je bil eden od ključnih dejavnikov za zmago Sovjetske zveze v II. svetovni vojni. V času le-te je bil dejaven pri evakuaciji ljudi iz obleganega Leningrada, več o tej temi pa v našem članku 80 let od obleganja Leningrada. Med drugim je pod ladoškim jezerom vodil izgradnjo plinovoda, ki je oblegani Leningrad oskrbel z potrebnimi surovinami za preživetje. Naloga, ki je zaradi konstantnih sovražnikovih napadov izgledala kot misija nemogoče, je bila končana pred rokom. Vojno je končal kot predsednik vlade (sveta narodnih komisarjev) Ruske sovjetske federativne socialistične republike v ZSSR.
Zavist pri starih politikih
Stalin ga je osebno cenil zaradi njegovih menedžerskih sposobnosti in odličnega znanja matematike, ki je bila v načrtovanju projektov zelo koristna. Uspehi in popularnost so vzbujali ljubosumje pri starih voditeljih v Kremlju, ki niso želeli tako mladega politika blizu oblasti. Žena Klavdija mu je svetovala, naj se umakne iz politike. Toda Aleksej ni želel moči, temveč v prvi vrsti pomagati ljudem. Odločil se je vztrajati v politiki, kar ga je skorajda stalo življenja, ko naj bi člani Leningrajske partije organizirali državni udar in atentat na Stalina.
Po Stalinovi smrti novo vodstvo države (Berija in Malenkov) ni bilo naklonjeno Kosiginu, kar pa se je spet spremenilo, ko je vodstvo partije prevzel Nikita Hruščov. V administraciji novega vodje države je napredoval in leta 1960 postal prvi namestnik sveta ministrov. Hruščov je izvajal velike ekonomske spremembe v državi, ki jih je poimenoval »Ujeti in prehiteti ZDA«, in državljanom obljubil, da bodo v 20 letih živeli v komunizmu (v brezrazredni družbi). Aleksej je bil zadolžen za izvajanje reform, vendar pa s planskim nadzorom sistema večjega napredka ni bilo, Hruščov pa večinoma tudi ni upošteval njegovih nasvetov za posodobitev gospodarstva.
Kot predsednik sveta ministrov uresničuje svoje ideje
Leta 1964 je bil Hruščov odstranjen z mesta vodje partije. Kosigin ni sodeloval v zamenjavi vodstva, jo pa je podprl. Novo vodstvo se je razlikovalo od prejšnjega in nastal je t. i. triumvirat, kjer so si moč razdelili Leonid Brežnjev, Nikolaj Podgorni in Kosigin, ki je postal predsednik sveta ministrov in končno dobil možnost za uveljavitev svojih idej. Bil je prepričan da je togo centralistično planiranje treba razbremeniti in dati podjetjem ter delovnim kolektivom več avtonomije pri načrtovanju in delu. Reforme, ki so se začele leta 1965 so dobile ime Kosiginovske in so dejansko po tiho uzakonile tržno gospodarstvo v socialistični državi.
Povečalo se je število dobrin v trgovinah, gradile so se tovarne, ki so proizvajale radio in televizijske sprejemnike, pralne stroje, avtomobile, hladilnike itd., kupna moč ter življenjski standard pa sta vse bolj rasla. Kosigin kot premier ni pozabil na svojo staro ljubezen – tekstilno industrijo, gradili so se stanovanjski objekti, leta 1967 je bil uzakonjen drugi prost dan v tednu. Osma petletka (petletka Kosiginovih reform) je postala najuspešnejša od konca II. svetovne vojne. BDP se je povečal za 186 odstotkov, državna produkcija za 202 odstotka, plače za 220 odstotkov, mednarodna trgovina pa za 198 odstotkov. Vlagalo se je tudi v šolstvo, medicino, kulturo, znanost.
Odstopal od stereotipnega socialističnega politika
Kosigin se je zasebno, polega seveda svoje družine, raje kot s člani partije družil s pisatelji kot je bil Šolohov ali skladatelj Hačaturjan. Vedno je šel osebno med ljudi, obiskoval tovarne, univerze in bil precejšen unikum, saj pri stereotipnem profilu socialističnega politika vedno pomislimo najprej na resnega, tihega, v sebe zaprtega politika v črni obleki. Čeprav se je začelo to v obdobju Brežnjeva spreminjati, večina politikov Kosiginovega pristopa ni odobravala in ga je imela za populističnega.
Zaradi svojega značaja je pogosto potoval v tujino, predstavljal svojo državo v OZN in se srečeval s tujimi politiki, kar je omogočilo poskusa atentata nanj, ko ga je v Ottawi skušal ubiti madžarski emigrant. Indija in Pakistan sta po njegovi mediaciji leta 1966 podpisali premirje. Zelo ga je prizadela smrt žene Klavdije, od katere se ni mogel primerno posloviti, saj je na dan smrti moral biti prisoten na državnem prazniku in paradi 1. maja 1967. Bil je eden redkih socialističnih politikov, ki je v tujino potoval z ženo in družino. Zaradi svojega pristopa in gospodarskih reform je dobil veliko nasprotnikov, ki so trdili, da država izgublja socialistični značaj. Dober alibi so dobili leta 1968 ko je v Pragi Aleksander Dubček začel implementirati program socializma s človeškim obrazom. Da ne bi prišlo do takšnih sprememb v ostalih socialističnih državah, so člani partije začeli obstruirati vse več Kosiginovih projektov.
Iz Sovjetske zveze napravil naftno velesilo
Čeprav so ga številni želeli zamenjati, se ga generalni sekretar Brežnjev ni želel odreči, ne glede na to, da osebno nista bila v najboljših odnosih. Naslednja petletka je pokazala, da reforme zastajajo in dviganje standarda življenja se je upočasnilo. V sedemdesetih se je Kosigin posvetil naftni industriji in iz Sovjetske zveze naredil naftno velesilo. Sedemdeseta so bila leta t. i. detanta, prišlo je do popuščanja napetosti med blokoma v hladni vojni in izboljšanja gospodarskega sodelovanja.
Zgrajeni so bili plinovodi, ki so iz ZSSR tekli proti Zahodu. Po desetletjih ameriških obstrukcij s ciljem, da ne pride do sodelovanja socialistične in kapitalistične Evrope, je z prihodom socialdemokratskih kanclerjev v ZRN (Willy Brandt, Helmut Schmidt) prišlo do številnih projektov, s katerimi so energenti iz SZ začeli prihajati tudi v Zahodno Evropo, kar je pripeljalo do dviga življenjskega standarda v socialističnem bloku. Kosigin je ukazal iskanje naftnih polj v Sibiriji in časnik Business Week je napisal, da so nova odkritja naredila SZ za deželo z največjimi zalogami nafte na svetu. Kljub temu, da se je izvoz nafte in plina povečeval, je Kosigin opozarjal, da je treba reforme nadaljevati in da prodaja energentov ne bo rešila vseh problemov, kar se je še za kako točno pokazalo ob koncu osemdesetih let.
Eden prvih ekološko usmerjenih politikov
Ko se je leta 1979 začela državljanska vojna med socialistično vlado in mudžahedinskimi uporniki v Afganistanu, je nasprotoval napotitvi sovjetske vojske v Afganistan. Tudi tu se je spet pokazalo, da je bilo njegovo mnenje pravilno. Bil je eden redkih socialističnih politikov, ki je ob gradnji večjih industrijskih projektov razmišljal tudi o ekologiji in zaščiti rek ter je za svoj čas bil pravi vizionar. Namreč v sedemdesetih letih niti na Zahodu niso namenjali veliko pozornosti ekološkim vprašanjem.
Zadnji velik projekt, ki ga je vodil, je bila organizacija poletnih olimpijskih iger leta 1980. Številni športni in namestitveni (znani Hotel Kosmos) kompleksi so bili zgrajeni v Moskvi, Leningradu, Minsku, Kijevu in Talinu. Nekateri se uporabljajo še danes. Po koncu iger avgusta 1980 je Kosigin doživel infarkt, malu po tem pa je dobil klic iz Kremlja, v katerem mu je bodoči generalni sekretar partije Konstantin Černjenko sporočil, da je čas da odstopi z mesta predsednika vlade. Kosigin ni protestiral, vprašal je le, zakaj ga ni mogel o tem mogel obvestiti Brežnjev sam. Dobil je odgovor, da je vodja države bolan.
Slovo enega najpriljubljenejših socialističnih voditeljev
V pismu po odstavitvi je opozoril, da se vodstvo države stara in da je potrebno postaviti na vodstvene položaje mlajše ljudi. Toda njegov tekst je bil cenzuriran, nasledil pa ga je njegov pomočnik tedaj 75-letni Nikolaj Tihonov, ki je že leta čakal, da nasledi svojega nadrejenega. Kosigin je umrl 18. decembra 1980, ko mu je med medicinskim pregledom zastalo srce. Po smrti je bilo njegovo telo kremirano in ostanki položeni v Nekropolo Kremeljskega zidu.
Osemurnega pogreba se je udeležilo na desetine tisoč ljudi, ki so se prišli posloviti od politika, ki si ji prizadeval za miroljubno koeksistenco in sodelovanje v ideološko razdeljenem svetu ter osebi, ki je poskušal poživiti socialistično gospodarstvo s prvinami tržne ekonomije, s čimer bi izboljšal življenja navadnih ljudi. Prav zato se Kosigina smatra za enega najpriljubljenejših in najbolj odprtih humanih socialističnih voditeljev.