Mineva 90 let od umora sovjetskega politika Sergeja Kirova, ki je bil uvod v t. i. veliki teror ali velike čistke, najtemačnejše poglavje zgodovine Sovjetske zveze.
Sergej Kirov (pravi priimek Kostrikov) se je rodil 27. marca 1886 v mestu Uržum v tedanjem Ruskem imperiju. Pri osmih letih mu je umrla mati, oče je družino zapustil že leta prej. Osnovno šolo je končal leta 1901, bogatejši meščani pa so mu pomagali pri vpisu na Tehnično šolo v Kazanu, kje se je začel družiti z levo usmerjeno inteligenco. Šolanje je nadaljeval v sibirskem Tomsku v Tehnološkem inštitutu, kjer je postal član Socialdemokratske delavske stranke in bil zaradi družbenopolitične aktivnosti večkrat aretiran.
Vstop med boljševike
Leta 1909 se je preselil v Vladikavkaz, kjer je spoznal ženo Marijo Lvovno Marcus. Tedaj si je kot številni boljševiki nadel psevdonim – Kirov. Po februarski revoluciji leta 1917 je postal član lokalnega sovjeta, kasneje pa delegat na II. kongresu sovjetov v Petrogradu oktobra istega leta. Po oktobrski revoluciji se je formalno pridružil boljševikom in v času državljanske vojne deloval v Astrahanu, kjer se je bojeval proti Belim armadam Antona Denikina in admirala Aleksandra Kolčaka. Obenem je skrbel za preskrbo mesta z nafto in plinom, saj so dele Kavkaza vključno z Bakujem okupirali Britanci. V začetku dvajsetih let, ko se je boljševikom že nasmihala zmaga v državljanski vojni, se je Kirov vrnil na Kavkaz in deloval v Azerbajdžanu ter Gruziji, kjer je pomagal ustanoviti Transkavkaško socialistično federativno sovjetsko republiko, eno od ustanoviteljic Sovjetske zveze.
V boju za Leninovo nasledstvo je podprl Stalina, s katerim je imel dober in prijateljski odnos. Leta 1926 je postal prvi sekretar leningrajskega oddelka partije in postal znan po svojih številnih ter strastnih govorih, zaradi česar je pri določenih ljudeh zbujal željo po tem, da se odstrani in pošlje v Moskvo. Tam si ga je želel tudi Stalin, ki ga je sprejel v polnega člana Politbiroja leta 1930, a se je Kirov raje držal Leningrada, kje je uživaj veliko priljubljenost med ljudmi. Dvignil je življenjski standard prebivalstva, industrializiral Leningrajsko oblast, zagotovil nova delovna mesta in se po mestu sprehajal sam ter družil z meščani. Marsikateremu mlajšemu občanu je omogočil nepozabno vožnjo z avtomobilom, ki so tedaj bili še prava redkost.
Ljudski človek
Izgledalo je, da je Kirov pravi ljudski človek, pravo nasprotje Stalinu, ki v Kremlju obdan z varnostniki deluje odmaknjen od naroda. V tridesetih je prišlo do posamičnih sporov med omenjenima, pri čemer se Kirov ni bal zoperstaviti Stalinu, predvsem zato ker ga je smatral za prijatelja in je menil, da mu ima pravico povedati svoje mnenje.
Na notranjepolitičnem področju je Kirov delil nazore Stalina in Leva Trockega pri zagovarjanju industrializacije in kolektivizacije. Prva petletka se je začela leta 1928, ki je zaradi kolektivizacije sprožala nasprotovanja pri tistem delu prebivalstva, ki si je v času t. i. nove ekonomske politike (1921-1928) ustvaril male podjetniške delavnice ali lastne farme. Ko je v zgodnjih tridesetih letih prišlo do velike lakote, z njo pa se je širilo nezadovoljstvo in kritike ne le v družbi, temveč tudi v partiji, pri čemer so se po mestih začeli pojavljati grafiti, ki so kritizirali partijsko vodstvo, so sledili prvi montirani sodni procesi. Na njih so sodili osebam zaradi sabotaže prve petletke in sovjetskega gospodarstva. Kljub vsemu je izgledalo, da je oblastem uspelo v svojih načrtih in v drugi polovici leta 1933 in začetku 1934 se je življenjski standard začel izboljševati. Februarja 1934 so tako sklicali 17. kongres partije, znan tudi kot kongres zmagovalcev.
Atentat, ki je pretresel državo
Prvega decembra istega leta pa se je zgodil dogodek, ki je šokiral celo državo. V svoji delovni rezidenci v Smolnem je bil ubit prvi sekretar leningrajske partije in verjetno najpriljubljenejši politik v državi – Sergej Mironovič Kirov. Ustrelil ga je Leonid Nikolajev, ki je to prvič poskušal izvesti že 15. oktobra 1934, a so mu dejanje preprečili varnostniki v Smolnem, ko so odkrili, da nosi pištolo. V drugem poskusu mu je uspelo, pri čemer gre velika zasluga za to neverjetni malomarnosti Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD), sovjetske varnostno-obveščevalne službe. ki bi naj Kirova neprestano varovala s štirimi varnostniki. V trenutku atentata je bil namreč ob njem le en in še ta je takrat odšel na malico.
Nekaj ur kasneje se je oglasilo državno vodstvo in razglasilo, da je umor Kirova teroristično dejanje in ne akt politične nejevolje in da je bil ubit duh revolucije. Tako hitra reakcija vladajoče strukture in dejanja NKVD-ja so takoj sprožili razne sume in teorije, kdo je zares stal za umorom. Nikolajev je bil poslan na psihiatrijo, po štirih tednih od umora pa obsojen na smrt in ustreljen še isti dan. Sam se je identificiral z morilcem carja Aleksandra II. – Andrejem Željabovom. V mestu se je govorilo, da je Kirov »prijateljeval« z ženo Nikolajeva – Mildo Draule, saj je bil znan tudi po druženjih z baletkami iz znamenitega Mariinskega gledališča (pozneje preimenovano v gledališče Kirov). Draulejeva je bila aretirana in ustreljena leta 1935.
Povod za montirane procese
Nikita Hruščov je leta 1937 izjavil, da Nikolajev gotovo ni izvedel operacije sam, saj je bil zaradi številnih prekrškov stari znanec policije in tudi pod nadzorom. Oblasti so morale najti krivce, tudi če je umor naročilo prav vodstvo države. Takoj po atentatu je sekretar izvršnega komiteja prezidija ZSSR Avel Jenukidze podpisal dekret »O obravnavah terorističnih dejanj«. Stalin je vztrajal, da za umorom stoji desno krilo stranke, krog Kamenjeva, Zinovjeva in Smirnova. Avgusta 1936 so bili vsi trije in še 13 drugih obsojeni na smrt zaradi izdaje, terorizma, umora Kirova ter načrtovanja atentata na Stalina in večino politbiroja. Leto kasneje so na smrt obsodili še skupino oficirjev NKVD-ja, ki so bili ob umoru Kirova najprej obtoženi zgolj malomarnosti in so dobili minimalne kazni ali suspenze z delovnega mesta.
Vrhunec montiranih sodnih procesov se je zgodil marca 1938, ko je bilo na smrt obsojenih 21 oseb iz političnega in policijskega vodstva države. Lista obtožb je prevelika, da jih naštevamo. Med obsojenimi na smrt so bili revolucionarji in vodilni politiki kot Nikolaj Buharin, Aleksej Rikov in ironično Genrikh Jagoda, šef NKVD-ja v času umora.
Do današnjega dne se sovjetski, ruski in tudi zahodni zgodovinarji ukvarjajo z mitom umora Kirova. Večina meni, da je umor ukazal sam Stalin ali pa tedanji vodja NKVD-ja Jagoda, ki se je želel dokazati pri Stalinu in tako odstraniti osebo, ki bi lahko bila potencialni naslednik tedanjega šefa države. Predvsem večina zahodnih zgodovinarjev je naklonjena takšni teoriji. Enako mnenje je prevladovalo tudi v Sovjetski zvezi, posebej ko je Nikita Hruščov leta 1956 začel proces destalinizacije in javno obtožil Stalina umora Kirova.
Kdo je stal v ozadju umora?
V zadnjih 35 letih so se pojavila tudi druga mnenja. Zadnji voditelj ZSSR Mihail Gorbačov je leta 1991 odredil komisijo, da ponovno preveri primer, pri čemer ta ni našla nobenega dokaza, da je Stalin ukazal umor, hkrati pa so rehabilitirali tudi Nikolajevo ženo Mildo Draule. Nekateri sodobni ruski in tudi zahodni zgodovinarji menijo, da Stalin ni imel razloga za takšno dejanje, saj se je v večini zadev strinjal s Kirovom. Konflikti med njima so bili bolj osebne narave in glede manj pomembnih zadev, ne pa razvoja države. Kirov tudi ni bil pretirano zainteresiran za oblastniške funkcije v prestolnici in se je ukvarjal predvsem z Leningrajsko oblastjo.
Stalin izkoristi trenutek
Nekaj pa je zagotovo. Oseba, ki ji je dolgoročno najbolj koristila smrt Kirova, je bil prav Stalin. Z njo je namreč zatrl še zadnjo opozicijo v partiji in z usmrtitvijo starih revolucionarjev odstranil zadnje »potencialne« grožnje za svojo oblast. Država je v letih 1937-1938 vstopila v svoje najtemačnejše obdobje, ko je bilo na smrt ali delovna taborišča obsojeno na stotine tisoče ljudi, med katerimi so bili številni politiki. Zdesetkana je bila Rdeča armada in tajna policija NKVD, v kateri je prišlo do korenitih sprememb po umoru Kirova.
Ali je Stalin naročil njegov umor verjetno ne bomo nikoli izvedeli, je pa zagotovo izkoristil okoliščine, da se utrdi na oblasti. Eden od dejavnikov za njegova dejanja je bilo veliko nezaupanje in tudi paranoja. »Če se je lahko to zgodilo Kirovu na njegovem delovnem mestu, se lahko zgodi tudi meni«, je dejal nekoč.
Spomin na Kirova ostaja
Kirov je bil kremiran in pokopan v nekropoli Kremeljskega zidu na Rdečem trgu, pogreba pa se je udeležilo vso državno vodstvo vključno s Stalinom, Andrejom Ždanovom in njegovo ženo Marijo, s katero ni imel otrok. Po smrti je postal mučenik, simbol poguma, boja za boljševizem, velik prijatelj ter sledilec Lenina in Stalina. Po celi državi so po njem poimenovali trge, avenije, regije in mesta, postaje podzemnih železnic, v njegovo čast so postavili spomenike.
Po razpadu Sovjetske zveze so številne nato spet preimenovali, danes pa še obstaja muzej Kirova v St. Peterburgu, mesto Kirov v istoimenski Kirovski regiji (regija Vjatka, kjer se je Kirov rodil). Misterija umora Kirova pa bo zagotovo zaposlovala mnoge zgodovinarje še desetletja.
