200 let od smrti Napoleona Bonaparta

Letos obeležujemo 200 let od smrti francoskega državnika in vojskovodje Napoleona Bonaparta. V času ko se je v Ljubljani zaključeval kongres svete alianse se je 5. maja 1821 na otoku Sveta Helena končalo tudi življenje Napoleona Bonaparta. Kaj je pripeljalo do te tragične usode pa v nadaljevanju.

Napoleon se je rodil 15. avgusta 1769 v Ajacciu na Korziki (rojen kot Napoleone di Buonaparte), le leto dni po tem, ko so Francozi od republike Genova otok dobili v upravljanje. Njegovi starši so bili nižji plemiči italijanskega porekla, ki so se na otoku naselili po odhodu iz Toskane. Bil je izjemno inteligenten, v šoli mu je šlo odlično. Končal je vojaško akademijo v Franciji in postal častnik v topniški enoti.

Ko se je začela francoska revolucija (1789), se je vrnil na Korziko, da bi popazil na družino, se pridružil republikanskim prostovoljcem in postal podpolkovnik bataljona. Bil je zagovornik republikanskih idej ter stališč jakobincev. Leta 1793 se je s Korzike z družino umaknil v celinsko Francijo.

Zelo pomemben dogodek, ki je povzročil hitro Napoleonovo napredovanje, se je zgodil oktobra 1795 v Parizu v spopadu med republikanskimi in rojalističnimi vojskami. Rojalisti, ki so jih podprli Britanci, so napredovali proti prestolnici, republikanske enote so začele dezertirati in celotna vlada je bila v nevarnosti, da pade. Napoleon je prevzel obrambo, kljub temu da je sovražnik imel šestkrat več vojakov. Ubranil je vse napade rojalistične vojske, nato pa ukazal protinapad, ki je prinesel zmago republikanski strani. Napoleon je postal narodni heroj, divizijski general, pol leta kasneje pa je že dobil poveljstvo nad celotno armado v revolucionarnih vojnah v Italiji.

Napoleonovi vojni pohodi

Tam so se Francozi spopadali s Habsburžani, Rusi, Beneško republiko in ostalimi italijanskimi državicami. Rezultat kampanj, ki so se končale leta 1801, je bil nastanek številnih italijanskih klientelnih državic pod francoskim nadzorom ter predvsem konec Beneške republike (1797), čigar ozemlje si je razdelil s Habsburžani. Leta 1798 je sledila še invazija v Egipt in Sirijo, ki je Napoleona izstrelila med zvezde in ob zmagi nad številčno močno armado mamelukov pokazala kakšen vojaški genij je. Kljub temu, da ekspedicija na koncu ni bila uspešna in se je armada Orienta morala umakniti iz Bližnjega vzhoda in Afrike, je politična moč Napoleona doma zrasla. Mimogrede, francoska prisotnost na tem področju je doprinesla tudi k razvoju vede egiptologije.

Novembra 1799 je Napoleon izvedel državni udar in postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov. S cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Leta 1803 se je začela vojna t. i. Tretje koalicije (1803-1806), v kateri so se Francozi spopadli z Veliko Britanijo, Rusijo in Svetim rimskim cesarstvom. Vrhunec Napoleonovih podvigov je bila zagotovo bitka pri Austerlitzu, poznana kot bitka treh cesarjev, v kateri so Francozi decembra 1805 prepričljivo premagali številčno močnejšo armado ruskega in avstrijskega cesarstva. Bitka je bila tudi zelo pomembna, saj je le dva meseca prej britansko ladjevje premagalo francosko-špansko floto pri Trafalgarju. Rezultat bitke je bil izhod Habsburžanov iz vojne in konec Svetega rimskega cesarstva, ki je prenehalo obstajati po tisoč letih (mirovna pogodba v Pressburgu/Bratislavi).

Sledila je vojna t.i. Četrte koalicije, v kateri se je Napoleon spopadel še s Prusi in Rusi na kopnem, medtem ko se je na morju še vedno neuspešno bojeval proti britanski kraljevi mornarici. V bitkah pri Jenih in Auerstadtu so bili leta 1806 premagani Prusi, leto kasneje pa še Rusi v bitki pri Friedlandu. Napoleon je nasprotnike prisilil v podpis pogodbe v Tilistu, ki je predvsem prizadela Prusijo. Napoleon je znova ustvaril svoje klientelne države, kot so Vestfalska kneževina, Varšavsko vojvodstvo ter svobodno mesto Danzig (Gdansk).

Dve leti kasneje so se spopadi spet začeli z Avstrijskim cesarstvom v vojni t.i. Pete koalicije. Napoleon je bil uspešen tudi tokrat, nasprotnike je julija 1809 prepričljivo premagal v bitki pri Wagramu. Sledila je pogodba podpisana v Schönbrunnu oktobra 1809. Tokrat Napoleon ni bil tako prizanesljiv do Avstrije kot po bitki pri Austerlitzu in Habsburžani so izgubili številne teritorije, nastale pa so tudi Ilirske province (1809-1813), ki so se raztezale vse od Tirolske pa do Dubrovnika, glavno mesto pa je bila Ljubljana.

Leta 1810 je izgledalo, da Napoleona, vsaj na kopnem, ni mogoče premagati. Edini tarči napada sta ostali še Osmansko in Rusko cesarstvo, medtem ko je Velika Britanija zaradi moči svoje kraljeve mornarice še ostajala relativno varna. Sultan se je že pripravljal na novo vojno z Napoleonom, saj mu je francoska vojska z namestitvijo v Ilirskih provincah stala na meji z Bosno in Hercegovino oziroma tako rekoč pred vrati.

Prihod Napoleonovih enot v Španijo leta 1808. Vir: Wikipedia.

Do napada na Osmane pa ni prišlo, saj so se začele priprave na invazijo v Rusije. Poleti 1812 se je začel napad s kar 400.000 vojaki. V domovino se je na koncu vrnila le desetina in pohod se je končal katastrofalno. Najbolj znana je bila bitka pri Borodinu, kjer so Francozi slavili Pirovo zmago, saj so bili  njej popolnoma zdesetkani. V Rusiji je Napoleonova taktika zmagati z eno veliko bitko ali maksimalno dvema ali trema bitkama in potem prisiliti nasprotnika v podpis mirovne pogodbe, klavrno propadla. Rusi niso bili zainteresirani za pogajanja in Napoleon je bil prisiljen v umik.

Medtem se je tudi zasedba Iberskega polotoka spreminjala v pravo katastrofo. Britanska kraljeva mornarica je dobavljala orožje in logistične podatke španskim in portugalskim upornikom, ki so iz meseca v mesec z nenehnimi gverilskimi napadi slabili francoske sile nameščane v tem delu Evrope. Vladavina Napoleonovega brata kralja Josepha Bonaparta je bila tako na Iberskem polotoku kratkega veka.

Ko se je Napoleonova Grande Armee umikala iz Rusije, se je začela še vojna t. i. Šeste koalicije, ki je oktobra 1813 kulminirala v bitki pri Leipzigu, znana tudi kot bitka narodov, in prinesla zmago združeni rusko-avstrijsko-prusko-švedski vojski. Prvič po več kot 15 letih vojskovanja na severnoafriškem in evropskem bojišču je bil Napoleon v eni sami bitki premagan. Bil se je prisiljen umakniti v Francijo, armade »Šeste koalicije« pa so v začetku leta 1814 začele invazijo na Francijo, po kateri je bil Napoleon prisiljen, da abdicira in se maja 1814 umakne na Elbo.

Uspel mu je sicer še en neverjeten podvig, saj se je z Elbe vrnil s pomočjo svojih podpornikov in prišel na oblast za točno sto dni. Razmeroma hitro je spet zbral številčno armado, ki pa vseeno ni bila niti približno tako velika kot tista, ki je tri leta prej začela invazijo na Rusijo. Dokončno je bil poražen junija 1815 pri Waterlooju v Belgiji s strani britansko-pruske armade v največji bitki vojne »Sedme koalicije«. A tudi če bi uspel zmagati pri Waterlooju, je bil poraz neizogiben, saj je proti Franciji marširalo 200.000 ruskih vojakov, ki se v Waterlooju še niso uspele združiti s svojimi pruskimi in britanskimi zavezniki.

Napoleon je bil pregnan na samoten otok Sveta Helena sredi Atlantskega oceana. Tam je napisal štiri serije spominov. V njih je priznal nekaj napak, med njimi pa ni bilo napada na Rusijo, saj je ostajal prepričan, da bi lahko zmagal, če ga ne bi izdalo vreme. Umrl je 5. maja 1821. Obstaja teorija, da so ga leta zastrupljali z arzenikom, a najverjetneje je umrl za dedno boleznijo, rakom želodca, ki je prizadel tudi številne njegove sorodnike.

Napoleon kot vojaški strateg
Francosko cesarstvo leta 1812. Vir: Wikipedia.

Napoleona smatramo za enega največjih vojaških poveljnikov v celotni vojaški zgodovini in o njegovi taktiki in podvigih se učijo študenti po celem svetu. Tekom svojega poveljevanja je uvedel veliko novitet v francoski vojski. Ena takih je bila, da za napredovanje v vojski ni bilo več potrebno biti aristokratskega izvora. Ni se sicer dogajalo, da so kmetje postali generali, so pa prišli do čina majorja. Napoleon je v vojsko vpoklical vse, ki so bili zmožni nositi orožje. Tako je v času, ko so še v začetku njegovih osvajanj prevladovale vojske najemnikov, preprečil številna dezerterstva in se praktično lahko zanesel na vsakega svojega vojaka. Dejal naj bi, da je na bojnem polju pomemben vsak mož in naj mu pred bitko pripeljejo na bojišče tudi kuharja.

Vojake so začeli učiti tistega, kar so potrebovali na bojišču, pri njih so razvijali iniciativnost, iznajdljivost, vzdržljivost, odločnost, zavesten odnos do izvajanja bojnih nalog. V svoji vojski je uvedel tudi številne inženirske bataljone. Imel je stalni vojni štab, vendar je skušal med bojem celotni vojski  poveljevati bodisi osebno bodisi samo prek svojih kurirjev. Posodobil je tudi sistem preskrbe enot. V bojnih pohodih je uporabljal kombiniran sistem preskrbe – uporabo krajevnih zmogljivosti in rezerve v skladiščih. Ni več veljalo pravilo, da se lahko vojska oddalji od svojih preskrbovalnih baz samo do razdalje tri do pet dni hoda, temveč se je oskrbovala tudi z rekvizicijo ali kupovanjem na terenu. To ji je omogočalo nenavadno hitro premikanje in s tem nenaden pojav na določenem območju.

Napoleon je znal izkoristiti moralno moč svoje vojske. Francoski vojak je v vsako bitko vstopal prepričan, da širi ideje revolucije, razsvetljenstva in napredka ter osvobaja izpod imperializma zasužnjene narode. Najštevilčnejši rod vojske je kljub vsemu ostala pehota, drugi največji je bila konjenica, ki je sestavljala približno tretjino oboroženih sil Grande Armee. Napoleon pa je zelo povečal število artilerijskih bataljonov, ki so se prav po njegovi zaslugi v času vojn v začetku 19. stoletja razvile kot samostojen rod v vojski.

Napoleon je znal izjemno varčevati s svojo vojsko in je zato kljub temu, da je bil skoraj vedno številčno šibkejši, uspel zmagovati. Bil je prepričan, da rezerve lahko odločijo izhod bitke, kar se je pogosto tudi zgodilo. Tudi po koncu bitke, v kateri je bil zmagovalec, je ukazal zasleditev nasprotnikovih vojska, ki so se umikale. Želel je popolnoma uničiti nasprotnika ali zaseči čim večje število sovražnikovih vojakov in ga čim bolj oslabiti pred pogajanji. Kar nas tudi spet pripelje na glavno Napoleonovo taktiko in strategijo. S močno koncentracijo sil napasti nasprotnika, ga poraziti v glavni bitki, nato pa ga prisiliti na podpis neugodne mirovne pogodbe.

Vendar pa je s številnimi vojaškimi uspehi rasla tudi njegova aroganca in podcenjevanje nasprotnikov, kar je dokončno pripeljalo do njegovega poraza. Boj proti vizionarjem kot so bili Aleksander Suvorov, Mihail Kutuzov ali vojvoda Wellington zagotovo ni bil enak kot boj proti vojaškim poveljnikom in vojskam slabih absolutistično-fevdalnih italijanskih in nemških mestnih držav.

Napoleonova zapuščina

Še dvesto leto po njegovi smrti je zelo težko podati sodbo ali gre za razsvetljenskega junaka in osvoboditelja ali zgolj za despotskega tirana in zločinca ter megalomanskega osvajalca. K percepciji veliko pripomore kraj bivanja takratnih prebivalcev. Za nekatera ljudstva v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu je bil osvoboditelj pred »tiranijo« Osmanskega cesarstva. Zagotovo ga zelo cenijo tudi na Poljskem, kjer je ustanovil Varšavsko vojvodstvo, potem ko so Habsburžani, Prusi in Rusi v desetletjih prej trikrat delili Poljsko. So pa zagotovo njegovi vojaški pohodi prinesli tudi strahovito opustošenje, predvsem v Nemčiji, Rusiji, Španiji in na Portugalskem.

botanični vrt
Najstarejša ohranjena fotografija Botaničnega iz leta 1870. Foto: botanicni-vrt.si

Tudi pri nas bi o zapuščini Napoleona lahko veliko pisali. V Ljubljani so nam Francozi zapustili Botanični vrt, dizajnirali park Tivoli, uvedli civilne poroke, Slovenci in Hrvati pa so se lahko v Ilirskih provincah v šolah učili v svojem jeziku. Z takšnimi potezami so seveda Francozi želeli pritegniti domače prebivalstvo na svojo stran in jih obrniti proti bivšim oblastnikom Habsburžanom. A jih večina prebivalstva vseeno ni sprejela, njihove sekularne reforme so številni razumeli kot bogokletne, domači fantje so morali v francosko vojsko, davki pa so bili visoki.

Največji dosežek Napoleona je bil po mnenju številnih zgodovinarjev Napoleonski civilni zakonik, ki je bil uveden po celotni celinski Evropi, na Japonskem, v Južni Ameriki in drugje po svetu. Napoleon je bil prepričan, da v svojem kontinentalnem sistemu potrebuje tudi enoten zakonik in le-ta je bil največji uspeh na področju pravosodja vse od časa Rimskega imperija in Rimskega prava.

O Napoleonu bi lahko pisali še na dolgo in široko, se podrobno posvetili številnim njegovim bitkam, odnosu do suženjstva in zakaj ga je ponovno vpeljal, njegovi zapuščini v naših krajih, osebnosti in odnosu do idej francoske revolucije ali razpravljali o tem ali je s tem, ko je postal cesar, uničil ideje revolucije, za katere se je boril v mladosti, in posledično postal naslednik cesarja Ludvika XVI. Zagotovo pa gre za eno najbolj markantnih osebnosti v evropski in svetovni zgodovini, ki je tudi pri nas pustila neizbrisen pečat. Več o slednjem si lahko preberete v članku Botanični vrt, medtem ko smo se v naši rubriki »Na današnji dan« posvetili nekaterim bitkam iz časa Napoleonskih vojn kot so bitka pri Leipzigu, Borodinu, Dresdnu, Bautznu in dvorcu Brienne.