Mineva devetdeset let od atentata na jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića v francoskem Marseillu, ki ga je 9. oktobra 1934 izvedel član VMRO-ja Vlado Černozemski.
Ob koncu I. svetovne vojne, porazu Centralnih sil in razpadu Avstro-Ogrske je v Evropi prišlo do nastanka novih državnih tvorb. Ena od njih je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), proglašena 29. oktobra 1918, ki je obsegala dele nekdanje Habsburške monarhije večinoma poseljene z južnimi Slovani (področja današnje Slovenije, Hrvaške, BiH in Vojvodine). Država je izpolnjevala vse pogoje mednarodnega prava za svoj državnopolitični obstoj. Mednarodno ni bila priznana, je pa imela de facto značaj meddržavnega subjekta. Imela je konfederativen značaj, ki je omogočal, da so se Slovenci uveljavili kot suveren narod. Narodna vlada je taka imela v svojih rokah praktično vso državno oblast na slovenskem ozemlju.
V kratkem času obstoja se je Država SHS soočala z velikimi težavami od izbruha španske gripe, prehoda več deset oziroma sto tisoč vojakov in civilistov po koncu bojev v Italiji do nedovoljenega vstopa vojakov Kraljevine Srbije v bosansko-hercegovska mesta. Največja nevarnost pa je gotovo prihajala z zahoda, iz Italije, ki si je po določilih Londonskega sporazuma želela priključiti čim več ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in posledično začela s prodiranjem in zasedanjem ozemlja v smeri proti Ljubljani. In ravno mednarodni dejavniki so bili tisti, ki so silili mlado državo v iskanje povezav s Kraljevino Srbijo. Te ideje sicer niso bile nove, temveč je povezovanje južnoslovanskih narodov potekalo že nekaj let, a so bili pogledi na skupno prihodnost različni.
Iz Države SHS v Kraljevino SHS
Kraljevina Srbija je kot ena izmed zmagovalk svetovne vojne in zaveznica Italije v okviru Antante v pogajanja nastopila z boljšimi kartami, kar je za posledico imelo, da je nova država – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) že od svoje ustanovitve 1. decembra 1918 slonela na centralizmu in dedni monarhiji, v kateri je dominirala srbska politika, ki sta jo vodila srbska kraljeva družina Karađorđevićev in kralj Peter.
Mnogi so bili nad novonastalo hitro državo razočarani. Na eni strani je pod vplivom oktobrske revolucije in ostalih socialističnih vstaj v Evropi zavrelo tudi v Kraljevini SHS, kjer so se centralizmu in zemljiškim reformam, ki so odvzemale zemljo predvsem Nemcem, Madžarom, Turkom in bosansko-hercegovskim Muslimanom, upirali nezadovoljni kmetje in delavci. Pri tem naj omenimo poskus ustanovitve Viniške republike v Beli krajini (obstajala tri dni) in Varaždinske sovjetske republike leta 1919, ki sta bila oba zadušena z vojsko.
Na drugi strani pa so državo od začetka dušila politična, narodna in nazorska trenja, ki so bila posledica nezadovoljstva z obliko vladavine. V primeru Slovenije je združitev zaustavila razvoj lastne državnosti in ga vrnila nazaj na stare tirnice centralistične in monarhistične ureditve, v kateri so se pogoji za narodno emancipacijo Slovencev sicer močno izboljšali, a narodnostno vprašanje je še naprej obremenjevalo odnose na slovenski in državni politični ravni. Število tistih, ki so na začetku še verjeli v novo jugoslovansko državo in v njej videli uresničitev dolgoletnih sanj, je kmalu začelo usihati. Za pozitivno naravnanostjo do Beograda se je skrivalo nepoznavanje tega prostora, enako pa je bilo na drugi strani, v Srbiji, na začetku skupne poti le malo ljudi, ki bi mogli razumeti Slovence in Hrvate v njihovem prizadevanju za jugoslovansko misel. V vladnih krogih je vladala glede tega popolna brezbrižnost, hkrati pa je ozadju svetila misel na Veliko Srbijo.
Vidovdanska ustava in zmaga centralizma-unitarizma
K izboljšanju odnosov v državi nikakor ni mogla pripomoči niti nova Vidovdanska ustava, ki je bila sprejeta 28. junija 1921 komaj z dobro polovico glasov v ustavodajni skupščini. Ustava je kot obliko vladavine uvajala ustavno, parlamentarno in dedno monarhijo. Glede klasičnih pravic in svoboščin ter s socialno-ekonomskega vidika je bila bolj demokratična kot z nacionalnega, kjer je uvajala narodni unitarizem. Po njem je v državi živel enoten jugoslovanski narod, sestavljen iz treh »plemen« – Slovencev, Hrvatov in Srbov, s čimer je ustava zanikala narodno individualnost, za povrh pa drugih nacionalnih imen niti ni omenjala. Po načelu »en narod – ena država« je zavladal tudi jugoslovanski državni centralizem, ki je bil vir nesoglasij vsa leta obstoja države.
Istega leta, 16. avgusta 1921, je po dolgi bolezni umrl kralj Peter I. Nasledil ga je Aleksander I., ki je bil aktiven v srbski politiki že iz časa pred I. svetovno vojno in je Kraljevino SHS vodil kot regent že od leta 1918. Leta njegove vladavine so bila burna. V državi je vladalo politična nestabilnost, do leta 1929 so sledile še tri volitve (1923, 1925 in 1927), ki so bile vse izredne, saj nobena sestava Narodne skupščine, zaradi političnih bojev in šibkih vlad, ni dokončala svojega štiriletnega mandata.
Boji za avtonomijo
To je preprečevalo sprejemanje nujno potrebnih zakonov in reform ter nenehno vračanje k boju za spremembo oblike vladavine. Na eni strani so vladajoče slovenske in hrvaške stranke zahtevale večjo avtonomijo, ki so jim nasprotovali Srbi in predvsem prečanski Srbi (Srbi na Hrvaškem).
Na Slovenskem se je sicer podpora ideji centralizma, unitarizma ali avtonomije razlikovala od stranke do stranke, pa tudi spreminjala skozi leta, a načeloma lahko rečemo, da je bila večina Slovencev za avtonomen razvoj, kar so potrjevale tudi premočne zmage (okoli 60 %) katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS). Tudi na nasprotni nazorski strani, je dejansko liberalce bolj kot zaverovanost v pravilnost in uspeh integralnega jugoslovanstva vodila potreba po njegovem podpiranju zaradi političnih koristi. Po vojni je namreč oživel nikoli pozabljeni kulturni boj, ki je v dvajsetih letih še globlje zarezal v slovensko politično in kulturno življenje.
Streljanje v parlamentu
Vrhunec jugoslovanske politične krize je prišel 20. junija 1928, ko je črnogorski poslanec Narodne radikalne zajednice Puniša Račić v skupščini streljal na poslance Hrvatske seljačke stranke in smrtno ranil Stjepana Radića, Pavleta Radića in Đura Basaričeka. Predsednik vlade je odstopil, kralj pa je po neuspelem poskusu generala Stevana Hadžića, da sestavi vlado, to možnost 24. julija ponudil prvaku slovenske SLS Antonu Korošcu. Ta je postal prvi in edini nesrbski predsednik vlade, a je tudi on svojo vladno pustolovščino zaključil predčasno, 29. decembra 1928.
Del hrvaške politike se je po streljanju odločil, da se v državi, kjer se poslance ubija v parlamentu, več ne da živeti in so ustanovili nacionalistično Ustaško gibanje. Šlo je predvsem za bosansko-hercegovske Hrvate oziroma katolike, ki so se za pomoč obrnili h glavnima sovražnicama Jugoslavije – Italiji in Madžarski. Obenem so kmalu navezali stike z nacionalističnim makedonskim gibanjem VMRO (Notranja makedonska revolucionarna organizacija), čigar cilj je bil združitev z Bolgarijo. Njeni pripadniki so poudarjali, do so Makedonci bolgarskega porekla in nasprotovali politiki srbizacije, ki so jo Karađorđevići izvajali v Makedoniji od konca balkanskih vojn.
Diktatura kralja Aleksandra
Nenehno krizo je kralj Aleksander tokrat skušal rešiti na drugače in je 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil skupščino in stranke ter za mandatarja vlade, neposredno odgovorne njemu, imenoval generala Petra Živkovića. Komaj dobro desetletje razvijajoč demokratični parlamentarizem je tako prekinila kraljeva diktatura, država pa se je znašla pred razpadom.
Kralj je na čelo vladnih resorjev imenoval predstavnike srbskih strank in hrvaških gospodarskih krogov, mesto ministra za promet pa je pripadlo Korošcu. Razpuščena je bila občinska in oblastna uprava, slednjo so zamenjale banovine, država pa se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Aleksander je skušal mednacionalne in medverske tenzije umiriti s prepovedjo takih organizacij, poudarjanjem integralnega jugoslovanstva ter raznimi predlogi, ki bi združili državo. Med njimi so bili tudi bolj nenavadni kot so, da se v celotni državi uporablja le še latinica ali da bi tudi Srbi božič praznovali 25. decembra. Vendar pa njegovi predlogi niso bili dobro sprejeti med predstavniki srbske pravoslavne cerkve niti politike. Obenem se je zavedal, da se kot kralj, ki je prihajal iz srbske kraljeve družine, ne sme preveč oddaljiti od večinskega prebivalstva, saj bi ga to lahko personificiralo z izdajateljem srbstva. To ga je močno skrbelo in bal se je, da ne bi bil umorjen kot srbski kralj Aleksander I. Obrenović.
Spremembe in težave na mednarodnem polju
Čeprav naj bi bilo v času šestojanuarske diktature sprejetih več zakonov kot v vsem ostalem obdobju obstoja Kraljevine SHS/Jugoslavije, je kralj Aleksander postal pojem za vse, kar je bilo narobe v državi od njenega nastanka. Četudi seveda nikakor ni mogel biti odgovoren za vse njene težave. Diktatura je tako namesto stabilizacije stanja v državi, narode v njej le še bolj razdelila. Ustaši so po Jugoslaviji izvajali vse več terorističnih akcij, državo pa je za povrh doletela še velika svetovna gospodarska kriza. Pod pritiskom tujih sil (Francije in Čehoslovaške) je nazadnje septembra 1931 le sprejel oktroirano (vsiljeno) ustavo, ki bi naj pomenila konec diktature in prinesla kratkotrajno omilitev nasprotij v državi.
V tem obdobju je začel razpadati t. i. versajski sitem, ki je bil v Evropo vzpostavljen po I. svetovni vojni. V Nemčiji je leta 1933 prišel na oblast Adolf Hitler in zavezništva ter razmerja moči, med drugim kot posledica gospodarske krize, na kontinentu so se začela spreminjati. Glavna zaveznica Jugoslavije je bila še iz časa Kraljevine Srbije Francija, država pa je bila s Češkoslovaško in Romunijo povezana v Malo antanto, katere cilj je bil omejiti vpliv Madžarske.
Medtem je Hitler vse bolj bojevito izražal svoje zunanje politične zahteve, njegovo notranje politično delovanje je pustilo vtis na številne v Evropi, simpatizerji pa so se našli tudi v Kraljevini Jugoslaviji. Nemčija je leta 1934 neuspešno poskušala izvesti državni udar v Avstriji, ki je bila pod nekakšnim italijanskim patronatom po koncu I. svetovne vojne. Jugoslavija je tedaj več avstrijskim nacistom, ki so zbežali iz države po poskusu puča, podelila politični azil. Nemško delovanje je razburilo predvsem Francijo, ki se je želela zbližati z Italijo, slednja pa je bila prav tako besna zaradi puča. Pariz je v zavezništvo želel pritegniti celo Sovjetsko zvezo, ki je od prihoda Hitlerja na oblast opozarjala na nevarnost nacizma.
V to burno okolje mednarodne politike in zavezništev je padla tudi Jugoslavija, katero je Francija želela prepričati, da se poveže z Italijo in Sovjetsko zvezo. Aleksander je takšnem zavezništvu nasprotoval, saj je bila Italija njen glavni nasprotnik vse od nastanka, medtem ko ZSSR ni bila sprejemljiva pa zaradi njenega ekonomsko-ideološkega sistema. Vseeno je kralj sprejel povabilo Francije na državniški obisk in se napotil v Marseille. Dogajanje sta spremljala vodji ustašev Ante Pavelić in VMRO-ja Vančo Mihajlov, ki sta poznal program obiska in začela načrtovati atentat.
Obisk v Marseillu
Aleksander je prispel v Marseille 9. oktobra 1934 na ladji Dubrovnik, tam pa sta ga pričakala francoski minister za zunanje zadeve Louis Barthou in general Joseph Georges. Krenili so na vožnjo po mestu v avtomobilu, ki je bil odprt, in že po dvajsetih minutah je prišlo do atentata. Vlado Černozemski (Veličko Dimitrov Kerin) se je približal avtomobilu, v francoščini zakričal »živel kralj«, vrgel šopek rož v zrak in začel nekontrolirano streljati v smeri kralja Aleksandra. Tudi po tem, ko ga je lokalna policija onesposobila, je nadaljeval s streljanjem in ranil ter ubil več mimoidočih civilistov.
Kmalu po streljanju sta bila mrtva tako kralj Aleksander kot Louis Barthou, medtem ko je general Georges po operaciji okreval. Dan po atentatu je ladja Dubrovnik Aleksandrovo telo prepeljala v Split, ki mu je sledil velik pogreb 19. oktobra na Oplencu. Udeležilo se ga je kar pol milijona ljudi.
Posledice atentata
Atentat na kralja Aleksandra je imel posledice tako na mednarodno kot jugoslovansko politiko. Nacionalna nasprotja v državi so se še poglobila, med Srbi je postal mučenik in žrtev hrvaškega in makedonskega nacionalizma, pri številnih Hrvatih, Makedoncih in Albancih pa simbol velikosrbske monarhistične totalitarne države. Po celotni državi, tudi pri nas, so mu postavili številne spomenike.
Ker je bil najstarejši sin Peter I. mladoleten, je vodstvo v državi prevzel anglofil knez Pavle, kar je prineslo spremembe v zunanji politiki. Ta je prinesla oddaljitev od Francije in približevanje Veliki Britaniji in tudi Nemčiji. A nacionalna nasprotja v Jugoslaviji so ostala, ne le v stari Jugoslaviji, temveč tudi po II. svetovni vojni. Rešiti jih niso mogli niti s socialistično politiko bratstva in enotnosti, saj so po razpadu Zveze komunistov v zgodnjih 90-ih letih prejšnjega stoletja spet prišla na površje.
S smrtjo Louisa Barthoua je zamrla verjetno tudi edina možnost zavezništva Francije s Sovjetsko zvezo s ciljem omejitve nacistične Nemčije, saj so ostali zahodni politiki videli večjo grožnjo v socializmu kot nacizmu ali fašizmu. Bilo je jasno, da ustaši in VMRO atentata niso mogli izvesti sami in da so imeli pomoč Madžarske in predvsem Italije, kateri je bil cilj destabilizacija ali razpad Jugoslavije ter priključitev celotne Dalmacije Italiji. Čeprav je Mussolini zanikal povezave z atentatom, aretiral Pavelića in nekatere druge člane ustaškega gibanja, je bilo jasno, da ni želel, da jim sodijo v Jugoslaviji, saj bi lahko razkrili vpletenost Italije. Obenem je Italija imela podporo tedaj še svoje glavne zaveznice Velike Britanije, zato se organizatorji atentata nikoli niso znašli na jugoslovanskih sodiščih.
Kot zanimivost naj damo, da je bil atentat eden prvih, ki je bil posnet na filmski trak, istega dne 33 let kasneje (9. oktober 1967) pa je bil ubit tudi kubansko-argentinski revolucionar Che Guevara.
