24. junija leta 1717 je bila v Londonu ustanovljena prva prostozidarska loža, ki pomeni uradni začetek gibanja, ki je izšlo iz zidarskih cehov srednjega veka in se vse do danes razvilo v mednarodni družbeni fenomen. Iz Britanije se je misel oziroma gibanje kmalu razširilo po Evropi in po zahodni civilizaciji nasploh. Prvotna pravila gibanja temeljijo na strpnosti, tolerantnem dialogu, delu na sebi in preseganja družbenih razlik. V preteklosti so jim pripisovali številne zarote, dejstvo pa je, da so njihove ideje bile v sozvočju z razsvetljenskim gibanjem. Prostozidarska dejavnost je organizirana v bratovščinah v formalni organizaciji društev, vodi jih veliki mojster Velike lože. V Ljubljani je bila prva loža z imenom Dobrodelnost in stanovitnost ustanovljena že leta 1792, prostozidarji pa so se sestajali v redutni dvorani na Starem trgu. Med prostozidarje so pristopali intelektualci, plemiči, meščani in drugi gospodje na dobrem glasu. Tako med njimi srečamo Žiga Zoisa, Antona Tomaža Linharta, Jurija Vego in domnevno tudi Valentina Vodnika. Terezijanskim in jožefinskim reformam, ki so pomembno zaznamovale modernizacijo tudi slovenskih dežel, so v marsičem botrovali prostozidarji. Ob prihodu Francozov je v Ljubljani zgolj eno leto delovala francosko-ilirska loža Prijatelji rimskega kralja in Napoleona do razpada Ilirskih provinc leta 1813. večina Ljubljančanov se je vključevala v tuje lože, dokler ni bila leta 1940 ustanovljena loža Valentin Vodnik. Po osamosvojitvi Slovenije je prostozidarstvo ponovno dovoljeno in v razcvetu.
Mozart v eni izmed dunajskih lož 18. stoletja (FOTO: Wikipedia Commons)
