24. junija leta 1908 se je v Ljubljani rodil slikar Slavko Pengov. Štejemo ga za enega od največjih slovenskih in jugoslovanskih freskantov.
Med 1926 in 1929 študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, med 1929 in 1931 pa študij nadaljeval na Akademiji na Dunaju. Po osvoboditvi je od leta 1945 bil profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.
Delal je v različnih tehnikah. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Sprva je slikal poudarjene realistične podobe v olju (večinoma tihožitja), nato pa se je vse bolj ukvarjal z zidnim slikarstvom, v katerem je dosegel največje uspehe.
Med njegova najpomembnejša dela sodijo freske v župni cerkvi na Bledu (1932-1937), freske na stavbi mizarskih delavnic na Žalah v Ljubljani, freske v palači Centralnega komiteja KP v Beogradu (1948), freske v prostorih Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani (1950) in freske v Skupščini Ljudske republike Slovenije (1958), za katere je leto kasneje dobil Prešernovo nagrado. Poleg Prešernove nagrade je dobil tudi Levstikovo nagrado leta 1951 in sicer za ilustracije v knjigi Frana Saleškega Finžgarja – Pod Svobodnim soncem. Tekom svoje kariere je sodeloval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom. Umrl je v Ljubljani januarja 1966.
Pengov je z freskami okrasil tudi Titovo Vilo na Bledu (1947). Na freskah je upodobil narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov, osvoboditev in prihodnjo obnovo države (FOTO: Danijel Osmanagić).
